Pesem Darinke Kozinc natanko ve, kje je doma: fige in robide, potok v laporni strugi, burja, morje, Soča, aleksandrinke, Sabotin, Goričanke … to je le nekaj besed, s katerimi nežno boža, iz česar se je rodila, hrani, tolaži, daje moč – tudi ob grenkih spoznanjih uničenega sveta, tudi ob praznih, zaraščenih hišah, ob bolečinah, ki se prenašajo v družini iz roda v rod …
Prav izkušnja, dozorela v trpkosti, a ne brez sladu, prav sad spoznanja, ki ni strupen, temveč daje moč vztrajanja in preživetja – kulturnega preživetja izročila – ta enkratna, samo njena izkušnja je upesnjena tako, da postane tudi naša, da se dotakne globine, od koder izviramo vsi, a hkrati se obarva s toplimi in včasih zamolklimi primorskimi toni. Posebne so te pesmi, izstopajoče, kažejo nezmotljiv občutek za sublimno, za tisto, kar nas določa in presega, in hkrati trdno usidranost v konkretni tu in zdaj, v živo, močno, želja in hrepenenj polno žensko telo.
Bogato besedišče, presenetljiva metaforika, harmonična melodija, na površini umirjena, v globinah pa strastna govorica so le nekatere odlike te močne, notranje dramatične, navzven pa umirjene in modre poezije, polne zrele vednosti in zaupanja v »nevidne energije« pesmi, ki zdravijo in krepijo tiste, ki se jim predajo.
O avtorici:
Darinko Kozinc je mehkoba vipavske pokrajine oblikovala po svoje: ljudje in dogodki ob meji zaznamovani s sledovi in tragiko zlasti dveh vojn, fašističnega nasilja in upora, aleksandrinstva, neprodušna meja v kasnejšem razpiranju…pa so neizčrpen vir za literarno ustvarjanje.
Darinka Kozinc je po poklicu univ. dipl. inž. lesarstva in magistra znanosti. Že kot študentka je začela delati na letalu pri Inex Adrii Aviopromet, nato se je zaposlila kot predavateljica strokovnih predmetov, kasneje je bila dolgoletna ravnateljica Srednje lesarske šole Nova Gorica, prva predsednica KS Solkan in tudi prva profesionalna podžupanja občine Nova Gorica.
Prve pesmi je objavila že kot osnovnošolka, kot dijakinja in študentka je pisala kratko prozo in pesmi za različne mladinske revije. Dobila je več literanih nagrad, tudi mednarodnih, Mestna občina Nova Gorica ji je leta 2017 podelila Bevkovo nagrado, v letu 2022 pa je dobila nagrado mira. Je članica PEN.
Za seboj ima objavljeno večje število otroških knjig (25), nekatere je sama tudi ilustrirala, dve pesniški zbirki, pet knjig kratkih zgodb in dva romana ter eno strokovno knjigo. Več knjig je že prevedenih v angleški, češki, italijanski in srbski jezik, najbolj ponosna pa je na prevod aleksandrink v arabski jezik.
Živi in dela v Solkanu in je predsednica Društva za ohranjanje kulturne dediščine aleksandrink in Goriškega literarnega kluba GOvoRICA.