Če se Mojster zdi dedič razsvetljenstva, se margareta od njega odmika, ga prevprašuje. Skozi preigravanje dveh svetovnih nazorov, ki meandrirata med prepletanjem in trenjem, na površje prihajajo vprašanja sodobnega družbeno-političnega in ekonomska trenutka, ki se pogosto spogleduje tudi z povsem konkretnimi aktualnimi vprašanji.
A v podtalju se skrivajo tudi večna vprašanja, tista o esenci živih bitij, o odnosnosti, o okolju. Sta Mojster in margareta resnično nezdružljiva ali je vendarle mogoče najti tudi kakšno kompatibilnost?
O avtorici:
Alenka Jovanovski je pesnica, esejistka, literarna kritičarka, urednica in književna prevajalka iz italijanščine in angleščine. Je dobitnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko, nagrade vitez(inja) poezije 2004 in Veronikine nagrade 2019 ter avtorica pesniških zbirk Hlače za Džija (2012), Tisoč osemdeset stopinj (2018), Mojster in margareta (2023) in monografije Temni gen: estetsko skozi prizmo mističnega izkustva (2001).
Iz spremne besede Anje Radaljac:
“Če Mojster svojo stisko povnanja, če jo pripenja na zadeve javne sfere, margareta svoje stiske ne projicira nikamor, temveč jo na nekem nivoju posvaja in prav na mestu posvojitve se zgodi transformacija, ki margareto odrine iz bolečine. Vzporedno gre Mojster skozi soroden proces, medtem ko postaja ženska; spreminja se njegov jezik in tudi razmerje do sveta in sebe v svetu.
V tem smislu v Teatru iz papirja nastopajo tudi nečloveške živali in rastline. Zbirka jim odpira prostor tako, da pripoznava stikanja »naših« in »njihovih« izkustev ter prehodnost bivanjskih izkustev, ki jo je mogoče gojiti tudi onkraj raznovrstnih razlik in razločkov.
V tem prepletanju se zastor teatra iz papirja raztrga; namesto dveh likov, ki se dopolnjujeta, pesniško zbirko nadaljujejo pesmi, v katerih ni razcepa subjekta na dva dela, temveč enovito, telesno izkustvo; zlasti v pesmi za krik vidimo, na kakšen način pesniška zbirka, ki se je začenjala kot teater, prerašča v živo telesno izkustvo, ki ga je mogoče posvojiti in prenesti onkraj njenih strani; iz poskusa srečevanja, sobivanja z bolečino, prepletanja in avtonomnega bivanja v lastnem izkustvu, ki pa ni ločeno od tujih, izrašča krik, kot nujen, čezvrsten, obenem pa zelo človeški izraz, ki ne potrebuje (več) artikulacije, temveč je zadosten v svoji izrazni moči, ki se napaja iz globine bivanjske izkušnje.”
Iz medijev:
