»Med prebiranjem zbirke dobimo občutek, da se nekje v ozadju pne hrepenenje po nekem večjem idealu – morda v obliki čiste, brezpogojne ljubezni, ki je v svetu hitrega izginevanja in rušenja idealov tako silovito primanjkuje – zato lahko Rustjevo pisanje v tem kontekstu predstavlja proces, kako premostiti ta manko, in sicer z bogastvom in lepoto (pesniškega) ustvarjanja. Hkrati pa nam prav to omogoča, da v zbirki zaznamo tudi (prizanesljivo) družbeno kritiko: »Koliko smrti za nevidno obzorje? / Koliko prošenj za boljši je svet?« (Blagodejstvo).«

dr. Tanja Badalič

OSVETLITEV

Ko v tvojem dihu vidim bolečino,

ko utrip tvojega srca brenka na zaprte veke,

takrat pokleknem pred pobeglo resnico,

ki je zajela neurje raztrganih svetišč.

Pomlad si in poplavljeno polje spominčic,

ujetih v sprehajalko mojih želja.

Skozi globoke rane sem priromal na jaso,

do koder si me naslednjič pospremila v slasten okus.

O, da bi posejano polje posrkalo vse najine žlahtnosti,

do zasevkov, ki božajo razrasle vrtove.

Na stari leseni klopci strmiva v nadaljevanje preteklosti.

Do tja in tam, kjer sva večno zopet.

O AVTORJU

Miran Rustja je glasbeni pedagog, pesnik, zborovodja, skladatelj iz Brij na Vipavskem. Kot pesnik se je podpisal pod 8 pesniških zbirk, Tišina krika je njegova deveta. Za otroke je tudi uglasbil pravljico Juri Muri v Afriki in otroško opereto Mucin dom. Odmevna so njegova prozna dela objavljena v knjigah, z naslovom “Kako biti in ostati bolan”, “Bolehne razdalje” in “Nebesni madeži”.