Trepete

Pesmi nas opomnijo na to, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci svetov, v katerih se nahajamo. V Pograjčevem družinskem drevesu bivajo poleg sorodnikov tudi prijatelji, otopeli ljubimci in nenazadnje mi, bralci. Krvna sorodstva so v Trepete spletena z nihanji v preteklost, z zbadljivim humorjem in z zgodbami, ki jih ne moremo utišati.

Avtor se tako znajde v Pančevu in ob opisovanju svoje izkušnje mesta razmišlja o umorjenem gejevskem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Znajde se v zakajeni sobi, kjer je poljubljane zgolj kulisa za razbijanje misli, ki privrejo od spodaj: »samota mi zveže dlani / za hrbtom, / zato ne znam reči ne.« S s pripovedno natančnostjo nas preseli v tudi nek čas, kjer smo varni pred pritiski sedanjosti: »ko hodiva do tvoje sobe, / komaj čakam, / da me slepiš do jutra.«

Trepete je nadaljevanje Trgetanja, avtorjevega prvenca, in se kot nekakšni pesniški »repete« v mikro-proznih sintezah dialogov in izpovedne lirike še bolj odkrito razpira pred nami. A namesto črnih platnic nas preseneti belina, ki odstira nasprotje ali pa morda za razliko od prve zbirke spominja na nedolžnost, objem otroštva.

Podoba, ki jo je za Trgetanje zasnovala oblikovalka Jana Kumberger, zdaj v polarnem nasprotju skozi očesno zrklo bralke spusti tudi nekaj svetlobe:

in prihaja

tisti trilček

na tretjem vincero

in jaz bi rad videl,

kako čutiš

(Špela Setničar)