Tuja mehkoba

Tuja mehkoba je druga pesniška zbirka pesnice in prevajalke Natalije Milovanović (1995), ki z natančnim, zadržanim in hkrati čutnim jezikom raziskuje teme identitete, jezika in migracij, pri čemer se osredotoča na občutke tujosti in nežnosti v sodobnem svetu. Njena poezija je zaznamovana z občutljivostjo do jezika in prostora, kar bralcu omogoča globoko doživljanje njenih verzov.

Pesmi se gibljejo na robovih bližine in distance, mehkobe in nelagodja, domačnosti in tujosti — tam, kjer se pomen razpira počasi in brez odvečnih razlag.

Avtoričina poezija je premišljena, ritmično umirjena in izrazno izčiščena. Bralca ne nagovarja z velikimi gestami, temveč z drobnimi premiki, tišinami in natančno izbranimi podobami, ki ustvarjajo močno čustveno resonanco. V ospredju so trenutki dotika, zaznave telesa, odnosi in občutja, ki pogosto ostajajo neizrečena, a globoko prisotna.

Zbirka Tuja mehkoba je leta 2025 prejela Veronikino nagrado za najboljšo pesniško zbirko, kar potrjuje njeno izjemno literarno vrednost in pomembno mesto v sodobni slovenski poeziji. Pesmi so zaznamovane z občutljivostjo do jezika in prostora, kar bralcu omogoča globoko doživljanje njenih verzov.

📌 Za bralce, ki jih zanima:

• sodobna slovenska poezija,
• poezija telesa, bližine in odnosa,
• intimna, zadržana in reflektivna poetika,
• nagrajena literarna dela,
• branje, ki zahteva čas in pozornost.

O avtorici:

Natalija Milovanović (1995) je pesnica in prevajalka. Piše poezijo v slovenščini in srbščini. Za njeno prvo pesniško zbirko Samoumevno (Center za slovensko književnost, Aleph 200, 2021) je dobila nagrado za najboljši literarni prvenec, bila pa je tudi uvrščena v kritiški izbor 10 Books from Slovenia 2022 in program festivala Pranger. Poleg tega je objavljala v literarnih revijah in na pesniški platformi Versopolis. V soavtorstvu s Tanjo Božić je nastal, performativni pesniški dvogovor Udomačevanje domačih živali/Pripitomljavanje domaćih životinja (samozaložba, 2019).

Posamezne pesmi so prevedene v angleščino, nemščino, španščino, makedonščino, češčino, maratščino in korejščino. Kot prevajalka sodeluje pri projektu CELA in zborniku mlade književnosti s prostora nekdanje države Rukopisi.

Iz spremne besede Veronike Dintinjane: 

Naj začnem ta poskus spremnega zapisa z metaforo, ki se mi je po prvem branju najbolj vtisnila v spomin: s tehtnico, s tem bolj ali manj občutljivim merskim inštrumentom, ki določa težo stvarem. Podoba združuje prizemljenost, vsakdanjo uporabnost, skoraj znanstveno natančnost, in na drugi strani simbolnost, tehtanje duš tam, kjer se končno srečajo s presežnim.

Toda besedilo z metaforičnim ne sega predaleč, previdno je in ne tvega, da mu ne bi verjeli. Pesmi kot da stremijo k redkobesednosti po načelu »manj je več«. Besede so namreč orodje za tehtanje sveta; izrečene pridobijo dodatne pomene, dodatne implikacije. Za besedami ali med besedami ostaja veliko neizrečenega. Besede, ki jih ne izberemo. Kar hote ali nehote preslišimo. Česar ne moremo ubesediti. Ne gre zgolj za tehtanje med besedami in stvarnostjo, temveč za vaganje besed in molka, ki daje slutiti, da so besede nezadostne, neustrezne – stiska, ki ni nova, in jo mora vsakdo reševati na svoj način. /…/

Morda vso to spremenljivost in protislovnost zares lahko ujame le pesem; v pesmi lahko potujemo v nedostopne pokrajine, k ljudem, ki jih ni več, premagujemo razdalje hitreje od svetlobe, stopimo v tuje čevlje, začutimo tujo mehkobo in lastno težo. Ker – kot zapiše Natalija – kar giblje pesmi, je domišljija, ki je v svojem najglobljem bistvu upanje. Tudi upanje za svet, v kakršnem bi želeli živeti.

🏆 Veronikina nagrada 2025 za najboljšo pesniško zbirko leta.