V tem mrazu

To so pesmi, ki tulijo s hudim vetrom, z zanosom snežnega meteža pometejo z navideznostmi in izvoljenke otrpnejo v zraku kakor zasnežene vrtnice. Predramijo globoko spečo bolečino, saj zdržijo dolgo sredi najhujše zime – vse dokler jaz ne pomeni mraz. A obenem so to tudi pesmi, ki pritajene ob zemlji počivajo s prvim zapadlim snegom in spregovarjajo s pridušenim glasom zaljubljencev.

V vsakem primeru gre za poezijo, ki ne zamrzne v času; s samoumevnostjo snežink drsi skozi stoletja in vedno znova pristane tam, kjer smo se kot ljudje še zmožni ogreti za resničnost – čeravno zmrazi do kosti.