Je branje lahko enako poslušanju? Kakšen zven imajo besede na papirju? Se to vprašanje ob branju sploh porodi? Morda se ne oblikuje v vsej jasnini, a je vendar prisotno nekje v ozadju, zaradi dejstva, da je roman A napisal glasbenik. Toda povezave z glasbo ni mogoče prezreti, prisotna je v sami strukturi romana, ki jo nedvoumno določajo stavki, kakršne poznamo iz glasbenih del.

Stavki gradijo strukturo kompleksne romaneskne pripovedi, z imeni pa nas vodijo v srž čustvenega naboja slehernega od njih. Strastni Appassionato zveni hkrati kot avtorjev kredo in kot izziv samemu sebi, pa tudi bralki in bralcu. V njem se zgostijo temeljna bivanjska vprašanja, ki iščejo, pravzaprav terjajo odgovore. In ti prihajajo. Pravi ali napačni, spoznanja ali zmote.

Oblikujejo se počasi, tako kot se počasi oblikuje in raste notranji svet pripovedovalca in protagonista Izidorja, od deške trme in nagajivosti, najstniških skrivnosti in negotovosti, prve resnične in globoke ljubezni, do tragičnega dogodka, ki zareže v njegov življenjski tok: »A je bil zasnovan že maja 1991 kot neposreden človeški odziv na tedaj še zelo svež doživljaj – silovit čustveni pretres, ki me je osebnostno spremenil za vse življenje. Zdaj, po skoraj stotih zloženih skladbah, med katerimi je tudi šest orjaških simfonij, sem se končno počutil dovolj zrelega, izvedenega, izkušenega, samozavestnega in s popolnoma razčiščenimi pojmi, da ob upoštevanju načela skladnje glasbene simfonije v celini dokončam orjaško prozno delo.«

Delo je res orjaško, v gosto tkani pisavi se skozi viharen tok razliva protagonistova pripoved, prečena z zgodbami ljudi, ki so vstopali vanjo na različnih postajah, se močno dotikali njegovega življenja, ga sooblikovali in spreminjali, zato je razumljivo, da se tudi pripovedovalec več kot samo dotakne njihovih zgodb. Liki so natačno uglasbeni, melodija slehernega med njimi zazveni v svoji harmoniji ali disharmoniji. Prepričljivo gnezdijo v zavesti protagonista, ki jih spremlja, opazuje, vzpostavlja z njimi pristen odnos in analizira njihove medsebojne odnose. Tako kot njega s svojo silovitostjo nagovarjajo tudi bralko in bralca.

Roman lahko beremo tudi kot hvalnico mladosti, kot pričevanje o odraščanju, hvalnico vsem izkustvom, lepim in krutim, ki zaznamujejo in oblikujejo mladega človeka.

Mnenje o knjigi:

»Tvoje pisanje je izjemno naporno za bralca. Naporno v dobrem smislu, ker zahteva človeka scela in mu ne dovoli zgolj površnega preleta teksta, saj je za kaj takega preprosto … predobro! Virtuozno prepletanje lucidnih zaznav sveta in duhovita zmedenost čustvenih izbruhov protagonista me spremljata tako vešče, da imam občutek, kot da berem že peti roman uveljavljenega avtorja. Gostobesedna Simfonija vrtinči in premetava s silo, ki je le tebi lastna, dragi Igor. Prestavi me iz dolgočasnega reala in odpre vzporedni prostor, v katerem jo zaslišim polno in mogočno.« – Nataša Barbara Gračner

O avtorju: 

Igor Krivokapič (r. 1965) je slovenski skladatelj, tubist, pedagog in glasbeni urednik. Višješolski študij tube je končal leta 1988 na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v ZDA pa se je podiplomsko izpopolnjeval iz tube, elektronske in klasične kompozicije na Glasbenem konservatoriju Nove Anglije v Bostonu. Doslej je zložil več kot osemdeset del od instrumentalne, vokalne do elektronske glasbe, pri čemer se pogosto posveča pihalnim in trobilnim zasedbam. Njegove skladbe so bile izdane in tiskane v Sloveniji, Veliki Britaniji, Švici, ZDA in Italiji, izvajali pa so jih na vseh celinah razen v Afriki. Med letoma 2004 in 2012 je v sodelovanju s prestižnim nemškim podjetjem Melton razvil družino izvirnih glasbil – novih helikonov. Do septembra 2023 je bil profesor tube na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana, še vedno je honorarni sodelavec na programu Ars RA Slovenija. Čeprav je večino svojega ustvarjanja posvečal glasbi, mu je bila ves čas blizu tudi književnost. Že v zgodnjih najstniških letih je pisal kratke zgodbe – spekulativke; ena – Sence – je bila pred polpetim desetletjem celo objavljena v Občasniku zdaj morda že kultne SSU – Sekcije za spekulativno umetnost, katere najmlajši član je tedaj bil in kjer so se med drugimi kalili tudi Miha Kovač, Andrej Blatnik, Matjaž Šinkovec, Samo Kuščer in še številni drugi. Na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je kot dijak gimnazije Ivana Cankarja objavil zgodbo Obračun s samim seboj v literarni reviji Preobrazba, drznem mladostnem projektu Luke Novaka in Jureta Gantarja. Na koncu istega desetletja (1988) je dokončal svoj prvi (neizdani) spekulativni roman En dan, ki je pisan kot pozitivna utopija in govori o dnevu popolnega življenja na način, kot si ga je sam takrat zamišljal. Čeprav je kasneje ustvarjanje usmerjal izrecno v zlaganje glasbe, je sočasno kot avtor in urednik deloval tudi na programu ARS Radia Slovenija, kateremu je zapustil najmanj tri tisoč strani avtorskega besedila, od esejev do najrazličnejših glasbenih oddaj.