Izvori

Amina Maaloufa (1949, Bejrut) slovenski bralci že poznajo. Prevedeno je zgodovinsko delo Križarske vojne v očeh Arabcev (1983, slovenski prevod 2008) pa romani Leon Afričan (1986, slov. prevod 2012), Samarkand (1988, slov. prevod 1999) in Taniasova pečina (1993, slov. prevod 2010, Goncourtova nagrada, 1993). Izvori niso ne zgodovinopisje, ne roman, so spomini na kraje, čase in ljudi, ki so Maaloufa na določen način spravili na svet. So hkrati knjiga, ki pomaga razumeti vso pestrost Bližnjega Vzhoda.

Kdo drug bi govoril o “koreninah” … A v moj besednjak to ne sodi. Ne maram besede “korenine”, še manj pa njihovo podobo. Korenine se pogrezajo v zemljo, vijejo se po blatu, se razpostirajo skozi temine.

In še:

Pripadam plemenu, ki od vekomaj nomadsko živi v puščavi svetovnih razsežnosti. Naše dežele so oaze, ki jih zapustimo, ko izvir usahne, naše hiše so šotori, preoblečeni v kamen, naša državljanstva so odvisna od datumov ali od ladij. Onkraj generacij, onkraj morij, onkraj jezikovnega Babilona nas povezuje samo žuborenje nekega imena. Rodbinsko ime namesto domovine? Da, tako je! In starodavna zvestoba namesto vere.

Amin Maalouf je v Francoski akademiji zamenjal l. 2009 umrlega Clauda Lévi-Straussa.