Iz spremne besede:

»Zgodbe so spisane s posebno občutljivostjo poznavalca, ki je za potope in svoja srečanja z bitji, nekaterimi predpotopnimi in drugimi izredno redkimi, ki jih v njihovi večni temi le redko ugleda človeško oko, razen kadar jih gledamo na vse pogostejših in vse bolj atraktivnih dokumentarcih, še posebej izurjen in senzibiliziran.« – Matej Bogataj.

O avtorju:

Ciril Mlinar – Cic (1954) je slovenski fotograf in filmski snemalec. Ukvarja se s fotografijo ter snemanjem in režiranjem naravoslovnih filmov in videov, posebno v zvezi s podvodnim raziskovanjem in raziskovanjem kraških jam. Mlinar je veteran podvodne fotografije in eden od začetnikov te specializacije na Slovenskem. (vir: wikipedia)

Recenzija Bukla:

Če vas zanimajo potovanja, potem je to knjiga za vas. Namesto v daljne dežele ali na gorske vršace pa vas legendarni potapljač, fotograf in snemalec Ciril Mlinar Cic s svojimi zgodbami, ki so nastale v štiridesetih letih med 1968 in 2008, popelje pod vodo. To počne mojstrsko, z občutkom za vzdušje in pripoved. V svoje zgodbe vas vpelje postopoma, z uvodom, kjer vam razkaže prostor in čas, našteje prijatelje, tudi znane literate od Mateta Dolenca in Milana Jesiha naprej, potem pa skoči v vodo in zaplava pod njo. Takrat se vse spremeni. Skupaj z vami odkriva bogato raznovrstnost podvodnega sveta Brionov, kjer se je rastlinstvo in živalstvo lahko nemoteno razvijalo pol stoletja; vodi vas v temne tunele Lastova, ki so ostali iz jugoslovanskih časov, vse do zadnje otoške čeri, kjer se razpre skoraj tropski svet, na koncu pa se v kraški jami, kjer je pred četrt stoletja kot prvi posnel človeško ribico v njenem naravnem okolju, sprašuje, koliko časa bodo ti habitati, nekakšna slovenska Amazonija še uspeli obdržati svojo nedotaknjenost. Idealna knjiga za (pod)morske dni. – Samo Rugelj, Bukla 112-113

Odlomek iz knjige:

STRUPENI KISIK

Sonce se je izluščilo izza starorimske arene in po zalivu zarisalo trde sence. Dolg avstroogrski valolom je iztegoval svoj kamniti ud daleč proti brionskim otokom. Tlakovan z belimi kamni je kot orjaško ravnilo začrtal ostro mejo med čisto temno modro odprto morje in umazano zelen puljski zaliv. Sveže jutro se je počasi ogrevalo v soparen avgustovski dopoldan. Morje je bilo gladko napeto, saj je nad njim gospodarila bonaca, le zaradi neprestanega ladijskega prometa se je enakomerno gibalo. Počasi se je dvigalo in spuščalo, kot bi pod neskončno opno dihal velikan, in nežno lizalo vrhnjo ploščad iz belega istrskega kamna. Kadar je mimo prihrumel gliser z razposajenimi turisti, so se naenkrat dvignili koničasti valovi in nam zmočili podplate. Takrat so se galebi, ki so stali na robu lukobrana, vpijoč dvignili, zakrožili nad čolnom, ga ozmerjali in obrizgali z belimi iztrebki, potem pa so se v mirnem jadralnem letu spustili nazaj na svoje mesto.

V senci enega izmed treh betonskih bunkerjev, ki so med sabo široko razmaknjeni nekdaj stražili vhod v luko, se je naša mala skupina pripravljala na potapljanje. Oficir, zdravnik in sedem mornarjev – pomorskih diverzantov –, oblečenih v črne neoprenske obleke. Čakalo nas je kondicijsko potapljanje, ki je bilo običajno dolgo od ene do petih morskih milj, odvisno od tega, kako si je dnevni načrt zamislil starešina, naš trener. Plavanje in potapljanje je predstavljalo vsakodnevni trening za dolgotrajni in izčrpavajoči preizkus vzdržljivosti, ki je bil pred nami – preplavati razdaljo sedmih navtičnih milj z Drägerjevim potapljaškim aparatom na zaprti krog dihanja!

Z Zlatkom sva še zadnjič pregledala dihalna aparata. Dihalne cevi so bile pravilno postavljene in dobro privite. Dihalnik sem si oblekel prek glave, kot nekakšen telovnik, in ga pritrdil z jermeni. Na prsih sem imel pritrjeni dve manjši jeklenki z ventilom, zadaj na hrbtu pa dihalno vrečo s filtrom. Tak je bil avtonomni dihalni aparat zaprtega kroga ali rebreather, kot bi ga potapljači imenovali danes. Napajal ga je čisti kisik. Ker aparat med dihanjem ne izpušča plinskih mehurčkov na površje, je zanimiv predvsem za vojne mornarice. Na žalost pa ima uporaba čistega kisika tudi veliko pomanjkljivost. Kisik, vir življenja na zemlji, pod povišanim tlakom deluje kot hud strup; zato ga lahko varno dihamo le v zelo majhnih globinah.

Okoli pasu sem imel privezan »bratski konop«, močno varnostno vrv, ki me je kot popkovina povezovala k mojemu potapljaškemu partnerju. Svetlolasi Zlatko, doma iz hrvaškega Zagorja, je bil športnik od glave do peta. Treniral je judo in čeprav je bil malo bolj okrogel in manjše postave, je bil gibčen kot vrag in v kravlu najhitrejši med nami. Sedla sva na kamniti rob valobrana, da bi naredila obvezno trikratno izpiranj aparata, kot se strokovno imenuje dihalni manever, s katerim se znebiš dušika iz dihalnih poti. Na obraz sem si namestil masko, tako da mi je dobro tesnila, in vtaknil ustnik med zobe. Potem sem iz vreče vdihnil
kisik in izdihnil skozi nos, ven, v okolico. Medtem sem si s pritiskom na gumb dovodnega ventila spet napolnil vrečo za naslednji vdih. Globok vdih, izdih v vrečo, ponoven vdih in nato vse skupaj ven skozi nos. Spet sem napolnil vrečo in še dvakrat ponovil postopek. To je bila vsakdanja rutina, od katere je bilo odvisno naše življenje. Ko sva oba z Zlatkom končala, sva se naenkrat pognala v morje. Potopila sva se na dno, približno sedem metrov globoko, in zaplavala vzdolž valoloma.

Zlatko je imel med potopom velike težave s plovnostjo. Bil je prelahek, zato ga je kar naprej nosilo kvišku. Z glavo navzdol se je z vsemi štirimi trudil, da bi premagal vzgon. Čez nekaj minut, ko ga je podmorska telovadba dodobra izmučila, je na dnu končno pobral velik kamen in si ga zatlačil za pas. Zdaj je bilo veliko bolje in lahko sva hitro napredovala.

Na moji levi se je dvigala senčnata stena, vzorno zložena iz apnenčastih kvadrov. Kamen je bil pokrit s kosmato preprogo raznovrstnih alg, ki jo je jezdilo na tisoče morskih ježkov. Njihove bodice so se v čistem morju črno svetile; le nekaj metrov stran, prek valoloma na drugi, notranji strani pa so se njihovi sorodniki dušili v motni zalivski vodi, okrašeni s plastičnimi vrečkami in kondomi. Ob vznožju zidu, kjer so nekateri kamniti kvadri že izpadli, so se gnetli veliki morski pajki. Toliko jih je bilo, da so lahko v senci previsa skrili le svoja grbasta, s trnastimi izrastki pokrita telesa, prek roba na sončno stran pa so jim štrlele dolge členaste noge. Desno od mene se je obzorje po dvajsetih metrih izgubljalo v modrozelenem akvarelu. Skalno pobočje je hitelo v globino pod strmim kotom in se na robu vidljivosti spajalo z modrino. Plaval sem tiho kot v nemem filmu. Nobenega hrupa nisem povzročal. Nič brbotanja, nič zračnih mehurčkov, ki bi zvočno onesnaževali podmorje! Slišal sem le suho dihanje in udarce lastnega srca. Ribe so se nemoteno pasle na algah in lahko sem se jim približal skoraj na dotik.

Na polovici poti sva se ustavila in naredila še dvakratno izpiranje. S tem sva se osvobodila dušika iz vreče, ki se je ves čas potopa počasi izločal iz telesa. Človek ima namreč v normalnih razmerah v tkivih raztopljenega približno liter dušika, ki se začne počasi izločati skozi pljuča, kadar dihamo čisti kisik.

Naenkrat se je vrv napela in me ustavila. Težko bi rekel, kolikokrat sem jo že preklel, ko sem na njej začutil težo počasnega partnerja. Morda pa me je naenkrat povlekla, ravno ko sem pod morjem opazoval nekaj zanimivega. Ozrl sem se in zagledal Zlatka, ki mi je z obema rokama mahal, da je nekaj narobe. Dvignila sva se na površino. Videti je bilo, da mu je voda zalila dihalno cev, in je zato požiral ogabno brozgo. Koktajl raztopine absorbenta za ogljikov dioksid in morske vode. Dobro sem poznal njegov okus. Fuj, kako je ogaben! Medtem ko se je on ubadal s popravilom, sem jaz lebdel dober meter globoko in ga opazoval skozi migetajočo površino. V nekaj minutah je spravil svoj dihalnik v red in skočil nazaj v vodo. Pa je spet zakrilil z rokami in odplaval gor. Joj, kako sem to sovražil! Začel sem drgetati od mraza. Imel sem smolo, da me je vedno zeblo. Nobena voda, naj je bila še tako topla, ni bila dovolj topla zame! Med plavanjem mi je bilo prijetno, če pa sem se ustavil in obmiroval, se me je hitro polastil drget.

Preklinjal sem Zlatka in njegov pokvarjeni dihalni aparat. Preklinjal sem Švabe, ki so aparat izdelali. Preklinjal sem pomorske diverzante, med katere so me sprejeli, in morskega ježka, v katerega sem po nesreči brcnil. Končno se je moj sumo borec spet spravil pod vodo. Plaval sem hitro, da bi se ponovno ogrel. Napenjal sem vrv in kot vlačilec, pripet na težak tovor, pomagal Zlatku pri plavanju. Še malo pa bova na cilju,
sem razmišljal, ko sem pod sabo prepoznal prevrnjen ladijski tovor, vagon za prst debelih polmetrskih votlih palic smodnika, ki smo jih včasih za zabavo prižigali na lukobranu, da so se žvižgaje dvigale v
zrak. Tedaj pa sem nenadoma začutil močno trzanje mišic. Najprej nožnih, potem še v rokah in že naslednji hip se je vse moje telo spremenilo v velik meseni vibrator. Močni nekontrolirani krči so mi preplavili telo
kot pri hudem epileptičnem napadu. V trenutku sem vedel, koliko je ura. Zastrupil sem se s prekletim kisikom! Na smrt sem se prestrašil.