Kaj po univerzi?

Sodelavci in sodelavka v pričujoči knjigi ugotavljajo, da univerza ne opravlja nalog, za katere jo delovni ljudje plačujejo, in analizirajo vzroke, zakaj je tako. Analize kažejo, da univerza resda ne opravlja nalog, ki jih deklarira – a je vseeno funkcionalna: opravlja naloge za tiste, ki si prisvajajo bogastvo in zatirajo delovno ljudstvo.

Če je tukajšnja univerza ideološki aparat obrobne kapitalistične države in mehanizem za reprodukcijo perifernega kapitalizma, ali jo je pri tem mogoče ustaviti? Je mogoče tako predelati univerzitetno ustanovo, da bi podpirala teoretske prakse in prenašala njihove dosežke?

Prav to je poskusilo gibanje Mi smo univerza, v katerem so se organizirali študenti in študentke, visokošolske delavke in delavci in številni drugi, zato da bi izvlekli univerzo iz propadanja in iz nje naredili ustanovo, ki bo prakticirala svobodno sodelovanje pri produkciji in prenašanju teorije, ki bo v družbi uveljavljala solidarnost in proizvajala intelektualne razmere za zgodovinsko emancipacijo človeštva.

Knjiga se zato začne z razmišljanjema o zasedbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki jo je od konca novembra 2011 do zadnjih dni januarja 2012 organiziralo gibanje Mi smo univerza. Politično, teoretsko in organizacijsko je gibanje z zasedbo ustvarilo enega svojih največjih dosežkov – pripravilo pa je tudi priložnost, da se univerza osvobodi izpod hlapčevanja kapitalu in produktivno poseže v zgodovinske procese.

Prispevek Somrak univerze analizira dosežke zasedbe in njihov pomen za univerzo; besedilo Zasedba v gluhi lozi osvetljuje simptomske točke, na katerih so se zasedbene prakse artikulirale na institucionalne procese na univerzi.

Gibanje in zasedba sta se uprla tistim procesom, ki jih kapitalistične razredne prakse vsiljujejo s pomočjo ideologije o »družbi znanja«. Njeno zgodovino in razredno naravo analizira prispevek Neoliberalizem in družba znanja.

Besedilo Univerza in znanost v sodobnem kapitalizmu analizira sodobni razredni boj kapitalističnega razreda na področju pravno-politične vrhnje stavbe in v znanstvenih praksah. Konkretno analizira znanstveno politiko periferne kapitalistične države z obdelavo razpisa slovenske javne agencije za raziskovalno dejavnost leta 2005 (na področju družboslovja in humanistike).

Prispevek Univerza in družbena reprodukcija predstavlja mehanizme, s katerimi se univerzitetna ustanova s svojimi praksami vključuje v reprodukcijo sodobnega kapitalizma.

Besedilo Apologija javnega – primer visokega šolstva analizira konkretno državno politiko in predstavlja posebne in splošne prednosti javnega visokega šolstva.

Prispevek Kdo se boji postvarele humanistike teoretsko analizira racionalno jedro ideoloških razprav o tem, ali je humanistika sploh uporabna. Opozarja, da je zgodovinska usoda humanistike odvisna od tega, ali bo univerza dopustila teoretske prakse – sposobnost univerze za teorijo pa je odvisna od razrednega boja delovnih razredov.

Sklepni prispevek Konec univerze, zmaga visokega šolstva predstavlja procese na področju visokega šolstva v Sloveniji v zadnjem desetletju in ugotavlja, da so ti procesi dejansko bržkone že odpravili univerzitetno ustanovo.