Njen opus vključuje sodelovanja z različnimi slovenskimi literarnimi revijami, kot so Življenje in tehnika, kjer prepleta elemente znanstvene fantastike in okoljske ozaveščenosti. Njene zgodbe se dotikajo vprašanj preživetja človeštva, tehnološkega napredka in planetarnih kriz, pri čemer s pridihom humorja razkriva možnost nenavadnih rešitev, pogosto s satirično noto. Lampič je že prejela priznanja na različnih natečajih, vključno z nagradami Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti in natečajem Korona ekspresija.
***
PROJEKT – ČLOVEK
»Sinko, kaj delaš?«
»Igram se.«
»Upam, da ne z očkovimi igrami.«
»Ustvarjam svojo, mama.«
»Predolgo sediš priklopljen na očkove naprave. Pazi, da česa ne pokvariš.«
»Igram se, da sem očka.«
»Ne norčuj se.«
»Ustvarjam življenje.«
»To lahko samo on.«
»Našel sem nek njegov pozabljen projekt.«
»On ničesar ne pozabi, to dobro veš.«
»Mogoče je nad njim obupal.«
»On nikoli ne obupa, kaj govoriš?«
»Zakaj ni ustvaril življenja po naši podobi?«
»Upam, da te ni slišal. Večkrat je poskušal, a je moral vedno uničiti svojo kreacijo.«
»Ustvarja prazne svetove.«
»To ni res. Njegovi svetovi so polni življenja. On je izjemen umetnik. Nihče ne zna kreirati takih bitij kot on.«
»Jaz sem boljši.«
»Joj, sinek, kaj si napravil?«
»Ustvaril sem živi bitji.«
»Kaj si storil?«
»Iz gline sem oblikoval bitji po tvoji in očkovi podobi. Ustvaril sem Človeka.«
»To se ne bo dobro končalo.«
»Vdahnil sem jima zavest.«
»Premlad si za kaj takega.«
»Nisem, mama. Hitro napredujeta in se učita.«
»Kaj bo z njima, ko se boš naveličal igrice?«
»Ko se bodo človečki razmnožili, si jih bomo razdelili s prijatelji, vsak bo vodil svojo skupino.«
»Kako si jih boste razdelili?«
»Vsak od nas si bo izmislil svoja pravila. Prikazali se jim bomo kot Vsemogočni in oni nam bodo sledili.«
»Ne veš kaj delaš, otrok. To bo rodilo nasilje. Mogoče je tvoj oče prav zaradi tega opustil projekt. Ko je načrtoval živa bitja, je vedno skrbno razmislil v kakšnem odnosu bodo med seboj. Ne morejo eden brez drugega. Človek bo vse spremenil. Ker si mu vdahnil svojo sapo, bo hotel postati kot mi. Vse si bo podredil.«
»Vem, mama, zato je to najboljša igra kar jih poznam. Tudi očka bo navdušen.«
»Bojim se za ta uboga bitja – in za nas.«
»Zakaj bi se bala za nas?«
»Tako kot bo tvoj oče moral izbrisati tvoj svet, se bojim, da bo tudi nas nekdo izklopil.«
***
Vse zgodbe Darke Lampič so drugačne in posebne, z dobro idejo v jedru in nenavadno predpostavko. Ne spadajo med trdo znanstveno fantastiko. Darka Lampič se ne poglablja v tehnološke detajle, bolj se ukvarja z družbenimi vidiki zgodbe, manj pozornosti namenja tehničnim ali znanstvenim podrobnostim. Njeni liki so »človeški«, tudi ko so z drugega planeta ali bogovi. Zbirka prihaja med slovenske bralce v pravem času, ko je piscev in ljubiteljev znanstvene fantastike morda manj, kot jih je bilo pred desetletji, morda zato, ker je tehnološki optimizem začel upadati. Ljudje so začeli dvomiti v napredek znanosti, ki prinaša nove tehnologije, ki naj bi nam izboljšale življenje, ne da bi ga ogrozile. V to čedalje manj verjamemo. Zdaj se porajata tako strah pred umetno inteligenco kot pretirano zaupanje vanjo.
Zgodbe Darke Lampič vas bodo potopile v nove svetove. Približale vas bodo alternativnim resničnostim. Nekaj bodo prebudile v vas že s tem, ker so drugačne.
Tatjana Plevnik
