Oče ga je vpeljal, da se je pri njemu v obrtni delavnici izučil za čevljarja, saj druge možnosti zaradi oddaljenosti od centra oz. večjih naselij ni bilo. Po končani učni dobi obrti se je zaposlil v čevljarski delavnici v Slovenj Gradcu. Leta 1956 je odšel na služenje vojaščine za dve leti in bil ves čas služenja v Zagrebu. Tam je končal tudi šolo za nižje oficirje. Po vrnitvi iz JLA konec leta 1958 se je ponovno zaposlil v Slovenj Gradcu v privatni delavnici v svojem poklicu in bil tako zaposlen pet let. Ob delu se je vpisal v srednjo ekonomsko šolo v Slovenj Gradcu in se sočasno zaposlil v Splošno bolnišnici Slovenj Gradcu v računovodski službi. Nekoliko kasneje je bil objavljen razpis za vpis v višjo pravno šolo v Mariboru pod pogojem, da morajo kandidati, če uspešno opravijo izpit iz slovenščine, opraviti še štiri izpite in drugih predpisanih predmetov, na kar se lahko vpišejo za študij na Višjo pravno šolo v Mariboru. Vse to je opravil in se 30. avgusta leta 1977 vpisal za študij ob delu na omenjeno šolo. Po tem se je dogajalo marsikaj. Začele so se obremenitve. Ustvaril si je družino, začel graditi hišo, se zajetno ukvarjal z glasbo, predvsem z jazzom in končal tudi nižjo glasbeno šolo. V bolnišnic je bil že prej premeščen na delovno mesto vodje kadrovske službe, kot kadrovik. Po opravljenih osemnajstih izpitih na Višji pravni šoli si je izračunal delovno dobo in ugotovil, da se lahko čez štiri leta upokoji. Dokupil je dve leti zavarovalne dobe in se čez dve leti, leta 1995 upokojil.

Odlomek:

Kramar se je po dvorišču sprehajal ves nervozen, v znamenju nekega pričakovanja. Bilo je v času pozne jeseni, v dobi priprav na žganjekuho, ki jo je v tem času vedno opravljal, prav tako je spravljal sadje, da mu ni gnilo po sadovnjaku. S predelavo je oplemenitil njegovo vrednost, kaj zaslužil s kuhanjem žganja in skrbno pripravljenim sadjevcem. Sočasno je bilo mnogo spravila v nuji za številne druge kmečke pridelke, v dobri rodni letini. Čas ga je k temu že priganjal. Sadje, spravljeno v globokih lesenih čebrih, je bilo s fermentacijo pri kraju in v zreli dobi za žganjekuho, on pa se je mučil z odločitvijo, ali naj z namero kuharije še odlaša, vsaj do razjasnitve dogodka v pričakovanju, po dogodku pa proceduro zažene po stari navadi. Srečen dogodek je bil na vidiku, po predvideni preračunljivosti. Zgodil naj bi se kmalu in obogatil njegov zakon v širšo, srečno družinsko skupnost. Že sedem let je živel v jalovem razmerju z ženo Leno, ves pozoren do nje in v upanju, da se nekoč vendarle zgodi trenutek presenečenja, ki je bil sedaj v razpletu velikega pričakovanja.