Okvirna zgodba je velika uganka sama po sebi; nezanesljiva pripovedovalka Rita nam ponuja le fascinantne okruške svoje zavesti, kar vemo zagotovo, je le to, da se prek pisanja zgodbe o gospodu Ježu razvija in pridobiva na moči. Dolgo ne izvemo, kdo ji je zadal nalogo pisanja in kje se nahaja, saj se dejstva nenehno izmikajo.
Osrednja (ali pa se tako samo zdi?) zgodba o gospodu Ježu je prepredena z bistroumnim humorjem, Jež pa v pogovore rad nastavlja bodice in se včasih res zdi kot gozdna žival, s svojim ekscentričnim obnašanjem in razmišljanjem pa vzbuja zanimanje in simpatijo.
Avtorica Ana Marwan pravi, da jo »zanimajo ljudje, zanima me, kako se spreminjajo v teku svojega življenja in kaj je tisto, kar jim za vedno ostane … Katere stvari, dogodke in besede obdržijo in nosijo s seboj v spominu? Kaj obžalujejo? Bi ravnali drugače, če bi imeli priložnost ponoviti napako? Kaj jih druži z drugimi in kaj od njih ločuje? Najbolj pa me iskanje mesta v svetu zanima pri odraščajočih, ki so, zlasti v današnji družbi, ‘obsojeni’ na to, da lahko postanejo karkoli.«
Gre za roman, ki natančno in predano secira odnose, ob tem pa nas nenehno pušča v sladki negotovosti, da se strani obračajo kar same od sebe. Ob tem poskrbi še za nekaj, kar v prozi ni tako pogosto: poigrava se z jezikom, pomeni, ustvarja besedne igre in se nasploh ljubi z besedo.