Na nek način je nadaljevanje odmevne Luciferke. V luciferski vlogi bi ta trojica že po izročilu morala biti žleht in spodbujati zdrahe, netiti prepire, nagajati in početi druga satanska dela. A kljub drzni besedi, s katero brez dlake na jeziku zaznamujejo aktualno politično sfero, pokvarjeno katoliško duhovščino, domobranstvo, obubožano Beletrino itd., ostajajo žlahtni ob poveličevanju šibkosti majhnega človeka nad požrtnostjo, spoznanjih minljivosti itd.

V prepoznavnem pripovednem slogu bralca osvetljuje bivanjska nit, ki veže pripoved. Spomni nas na razne strahove, ki so navzoči med nami, npr. na strah pred divjanjem narave, pred požari, potresi, orkani in boleznimi. A med vsemi je najhujši strah pred svetovnimi katastrofami, ki jih povzroča človek. Vedno več je požrtnosti in gonje po tem, da imaš več kot drugi. Več denarja, luksuznih predmetov, več prijateljev. V tem razburkanem morju življenja se mnogi utapljamo, saj pozabljamo na prave vrednote in lastne užitke. Naj bo manj zlobe, manj laži ter več upora za dobrobit družbe in pris(o)tnosti vsakega posameznika.

V knjigi nas boža sporočilo: »Ustavi se ob cvetu vrtnice, trikrat vdihni in izdihni in verjemi, da se ti nikamor ne mudi. Vrtnica je pomembna, tudi ti si vrtnica.« To ni njihov zadnji skupni projekt, Makarovičeva je zatrdila, da zanalašč še ne misli umreti. Njeni otroci se bodo še rojevali in v vsej žlahtnosti živeli med nami. Končajmo v njenem slogu: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim, vsako leto rajši.«

Vir: www.dobreknjige.si