Slišali bomo zgodbo o iznajdljivem fantu Tijanu, o mladi umetnici Umi in o Anžeju, skrivnostnem isklacu presežnega. Zgodba pripoveduje, kako so vsak zase prišli na Zemljo, kako so odraščali med ljudmi in se učili od vseh bitij na Zemlji in tudi tistih v širnem Vesolju.

Slišali bomo, kako sta se Uma in Tjan učila ohranjati svojo pravo človeško naravo, tudi kadar sta bila izpostavljena množični zmedi človeških strasti in prepričanj, Kdor se spoprijatelji s tišin, se zaveda svoje izvorne radosti bivanja, ki napaja srce in dušo vsakega bitja. Tjan in Uma sta se v letih največje stiste nazadnje srečala, se prepoznala in se vzljubila. Okvir naše pripovedi je pravljica o človeški ljubezni, ki je resnična in si je nismo izmislili.

Anžej vstopi v zgodbo malo kasneje. Njegova drugačnost je za ljudi izziv, da se potrudijo videti tudi tisto, kar je površnemau videzu sicer skrito, vendar prav to utira poti v nova prostranstva duhá.

Postopoma so jih prepoznali tudi drugi ljudje – nekateri takoj, nekateri pa so potrebovali malo več časa. Ne, zvezdni otroci niso umrli: še danes živijo med nami. Prav vsi jih lahko prepoznamo.

Iz spremne besede Mance Košir: 

Andrej Detela je spisal nežno podobo čistih duš Tjana, Ume in Anžeja in prek njih risal čas brez nasilja in zlorabe moči. Njegova pravljica je himna radosti bivanja, poklon globokim koreninam duše sveta, iz katere rasteta tako umetnost kot znanost, je slikanje božanske lepote narave z besedami poezije, dihom glasbe Vesolja.

Iz spremne besede patra Karla Gržana:

Ko srečaš Andreja, potem razumeš, zakaj so se zvezdni otroci lahko ubesedili prav po njem. Njegovo sporočilo nosi v sebi čudodelno moč. Samo po sebi odpira uvid, a tudi srce – priteguje k božanski iskri, ki je v skriti kamrici naše biti. Prebuja nas v čisto svetlobo in v spoznanje: “Brez dvoma, prav vsi smo zvezni otroci.”