Adamič se je v zgodovino zapisal kot angažirani pisec, družbeni komentator, borec za pravice delavcev ter marginaliziranih slojev družbe, še posebej ga je zanimalo življenje izseljencev in različnih etničnih skupin. V 30. in 40. letih prejšnjega stoletja je bil eden od pionirjev literarnega žurnalizma na ameriških tleh. Seveda je bilo njegovo pisanje tudi pod vplivom tedanjih velikih literarnih in žurnalističnih imen, kot so: Edmund Wilson, Upton Sinclair, Sinclair Lewis in Francis Scott Fitzgerald.

Na Adamiča je s pisateljskimi pristopi močno vplival tudi literarni kritik, publicist in urednik revije The American Mercury Henry Louis Mencken. Poleg humorja in satiričnega tona pri Menckenu Adamiča pritegne tudi relativno preprosto in jasno izražanje. In v takšni maniri Adamič ponavadi tudi piše, z namenom, da doseže čim širši krog bralcev. Prav to pa je želel doseči tudi v kratki zgodbi Lucas, kralj Balukov, ki elemente satire preplete s komičnimi in tragičnimi prvinami.

Dogajanje v zgodbi je postavljeno na Filipine. O Balukih protagonistu (ki je morda Adamič sam) pripoveduje prijatelj Weber, s katerim sta skupaj služila vojsko. Weber je namreč ostal in se udomačil na otočju. Baluki je v govorici tagalog ime za pleme negritov, pojasni Weber in razlaga:”Zdijo se afriškega izvora, na pogled so taki kot pomanjšane izdaje primitivnih črncev, ki se jih vidi v geografskih revijah.”

Posebno vlogo ima poglavar Balukov, ki je bil, kot beremo, v sredjih letih, že ko so se Združene države Amerike okupirale otoke. Priljubil s eje ameriškemu polkovniku Lucasu, ki je z vsemi ljudmi ravnal enako, spoštljivo, tudi z Baluki. Pleme ga je posvojilo, imeli so ga za svojega. Protagonist s katerim se Weber pogovarja, tu in tam doda svoj komentar, ki je v odnosu do negritov vedno spoštljiv in empatičen. Takšna je bila tudi Adamičeva drža. 

O ilustratorju:

Stripar in lektor za španski jezik na Fakulteti za družbene vede Santiago Martín – Santi se s stripom ljubiteljsko ukvarja že vrsto let; poznamo ga po stripih Ljudožerci, Pernjakovi, Moj ata, socialistični kulak, Kozlovska sodba v Višnji Gori in drugih. Santijev strip zgodbo Lucas, kralj Balukov začini s humorjem (tako v besedi kot v sliki), ki še bolj izpostavi neenakovreden ali bolje manjvreden položaj domorodcev.  S svojo risbo, ki se nekoliko zgleduje po španski striparski šoli (zlasti po Francisu Ibáñezu) in franko-belgijski šoli, začini zgodbo s humorističnimi vložki in jo s tem naredi privlačno za širok krog bralcev. Tematika etničnih vprašanj ter prevlade belcev nad drugimi rasami je pri Adamiču pogosta tema in Santi je v stripu Lucas, kralj Balukov uspešno izluščil tisto, kar je ključno v Adamičevem sporočilu.

(iz spremne besede dr. Leonore Flis)