Kaj ostane od jezika predstavlja poezijo treh sodobnih maratskih pesnikov: Sandživa Kandekarja, Hemanta Divateja, Manje Džošija in Sačina Ketkarja. Knjiga odpira prostor literaturi, ki nastaja v maratščini — enem najpomembnejših indijskih jezikov — in jo prvič celoviteje približuje slovenskemu bralstvu.
Pesniki, vključeni v zbirko, so na literarno sceno stopili predvsem v 90. letih prejšnjega stoletja, v času velikih gospodarskih, družbenih in kulturnih sprememb v Indiji. Njihova poezija zato ne izhaja iz velikih nacionalnih pripovedi, temveč iz razdrobljene izkušnje sodobnega urbanega človeka, občutka negotovosti, osamljenosti in nenehnega preoblikovanja identitete.
Poezija Sandživa Kandekarja je introspektivna, vizualno občutljiva in pogosto eksperimentalna. Kot pesnik, urednik, vizualni umetnik in družbenopolitični komentator v svojih besedilih raziskuje odnos med telesom, jezikom in družbeno realnostjo.
Hemant Divate velja za eno ključnih imen sodobne maratske poezije. Njegova besedila zaznamujejo urbana tesnoba, psihološka napetost in občutek odtujenosti sodobnega človeka. Poleg pesniškega ustvarjanja pomembno zaznamuje tudi maratsko literarno sceno kot urednik in založnik.
Manja Džošij predstavlja bolj eksperimentalno in postmodernistično smer sodobne maratske poezije. Njegovo pisanje zaznamujejo fragmentarnost, igrivost in raziskovanje meja jezika, ob tem pa pogosto prepleta poezijo, eseje, prevode in druge oblike pisanja.
Skupaj zbirka odpira vpogled v sodobno indijsko poezijo, ki je hkrati lokalno ukoreninjena in izrazito globalna — poezijo, v kateri je jezik prostor spomina, konflikta, identitete in preživetja.
📌 Za bralce, ki jih zanimajo:
- sodobna svetovna poezija
- indijska književnost
- eksperimentalna in urbana poezija
- poezija o jeziku in identiteti
✍️ O avtorjih:
- Sandživ Kandekar (1958) je pesnik, pisatelj, urednik, vizualni umetnik in družbenopolitični aktivist. Objavil je več pesniških zbirk, ukvarja pa se tudi z vizualno poezijo in esejistiko.
- Hemant Divate (1967) je maratski pesnik, urednik, založnik in prevajalec. Njegova poezija je prevedena v več kot trideset jezikov, pomembno pa je vplival tudi na razvoj sodobne maratske literarne scene po 90. letih.
- Manja Džošij (1972) je pesnik, prevajalec in esejist iz Mumbaja, znan po eksperimentalnem in postmodernističnem pristopu k poeziji.
Spremno besedo je napisal Sačin Ketkar (1972) – pesnik, prevajalec, urednik in literarni raziskovalec, ki v svojih delih pogosto raziskuje večjezičnost, identiteto ter sodobno urbano izkušnjo. Pomembno deluje tudi kot posrednik sodobne maratske književnosti v mednarodnem prostoru.
Beseda založnika:
Predstavitev Sandživa Kandekarja, Hemanta Divateja in Manje Džošija svetovnemu bralstvu, ki ne pozna maratskega jezika ali književnosti, ni samo preprosto dejanje prevajanja ali kulturnega posredovanja. Zahteva rekonstrukcijo zgodovinskih pritiskov, etičnih prekinitev in jezikovnih preobrazb, ki so oblikovali njihovo pisanje. Ti pesniki niso reprezentativni v demografskem smislu niti ne predstavljajo šole ali gibanja. Druži jih to, da so se pojavili na sceni v 90. letih prejšnjega stoletja. To obdobje je v temeljih spremenilo družbeno, gospodarsko in simbolično krajino Indije ter zlasti njena urbana središča v zvezni državi Maharaštra.
O prevodih:
Vsi prevodi so nastali na dveh prevajalskih delavnicah maratske in slovenske poezije. Prva je potekala v Danah pri Sežani od 3. do 10. junija 2023, druga pa v Mumbaju od 11. do 18. novembra 2024. Obe delavnici sta potekali v organizaciji Centra za slovensko književnost in indijskih partnerjev (Poetrywala, Mumbai LitFest …), ob finančni podpori Javne agencije za knjigo RS.