Rufus

“Ni me doma! Glas, ki ga slišite, je posnet na magnetofonskem traku, ki bo čez natanko 60 sekund previl samega sebe nazaj!”

Odlomek iz knjige: 

Rufusu, starejšemu bogatašu in zaslužnemu meščanu, so vsi pravili skopuh.
Pravzaprav Skopuh.
Bil je eden izmed mnogih, ki so šli mimo berača z neprizadetim licem. A on ga je obrnil stran s prav posebnim priokusom, včasih pa je ob tem še zapel odlomek iz poljubne ljudske pesmi, ne glede na vremenske razmere.
Ni bil poročen, šušljalo pa se je, da je imel precej takšnih ali drugačnih razmerij. O stopnjah intimnosti niso razpravljali. Šušljalo se je tudi, da ni imel potomcev, nihče pa ni bil čisto prepričan, ali to zares drži, vse dokler ni stari tega sam izjavil v eni od priljubljenih pogovornih oddaj. Izjavil je: »Potomcev nisem nikoli imel, to mi je bilo prihranjeno!«
Bil je lastnik tovarne obeskov za ključe, ki je dobro šla.
Pravzaprav je bil dolgo lastnik vseh tovarn obeskov za ključe v državi, razen ene, državne. Premišljeval je, da bi odkupil še to. Premišljevanje je uresničil, ko je prišel čas za to. Razvoj zgodovine mu je namreč šel na roko.
Živel je v stari vili na hribu nad mestom. Samo enkrat na teden je prišel v mesto, ko pa se je pojavil, so za njim klicali: »Skopuh, Skopuh!«
Nato je lepega dne izginil. Ostal je le njegov zlati prinašalec Gospod Mastrodom de la Metodrom.

O avtorju:

Matej Krajnc je osnovno šolo in gimnazijo končal v Celju. Leta 1981 je pričel s pisanjem, leta 1984 z rednim objavljanjem pesmi in kratke proze in leta 1988 izdal prvo pesniško zbirko. Diplomiral je leta 2007, na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Tam je leta 2014 tudi magistriral s tezo Uglasbena poezija na primeru rocka. Danes živi in ustvarja v Mariboru, Ljubljani in Celju.

Leta 1990 je v okviru literarnih srečanj Roševi dnevi v Celju prejel prvo nagrado za kratko prozo. Leta 1992 je zmagal na republiškem natečaju mladih literatov kot najboljši pesnik po izboru selektorja Ferija Lainščka, leta 1994 pa prejel tudi prvo nagrado za sonetni venec na temo AIDS. Med letoma 1999 in 2005 je deloval kot honorarni sodelavec glasbene redakcije Vala 202, leta 2001 pa postal sodelavec Radia Študent, kjer je vodil samostojno oddajo. Od leta 2002 je član Društva slovenskih pisateljev, od leta 2006 član Društva slovenskih književnih prevajalcev, od 2017 pa tudi član slovenskega centra PEN in MIRA, ženskega odbora slovenskega centra PEN. Izdal je vrsto pesniških zbirk, je avtor številnih proznih del in knjižnih prevodov kot samostojni prevajalec ali soprevajalec. Od 1992 se ukvarja s kantavtorstvom, pri čemer združuje poezijo in glasbo, kot npr. Bob Dylan, Tom Waits, Leonard Cohen, in v Sloveniji Jani Kovačič, Tomaž Pengov, Marko Brecelj. Objavil je več kot 300 nosilcev zvoka.