Če se je v zadnjih dveh desetletjih zdelo, da je tekst v gledališču ponovno začel pridobivati na svoji moči, je postalo enako očitno dejstvo, da tudi drama ni bila več besedilna forma, v katero bi se avtomatično prelevili za gledališče napisani teksti. Znotraj teoretskega polja so levitve drame in teksta proizvedle nove definicije tekstovnega, dramskega oziroma »ne več dramskega«, postdramskega, rapsodičnega v sodobnem gledališču.

Knjiga združuje izvirne študije slovenskih avtorjev (Bojana Kunst, Blaž Lukan, Barbara Orel, Maja Šorli, Tomaž Toporišič) ter prevedena besedila tujih teoretikov in praktikov gledališča (Elinor Fuchs, Heiner Goebbels, Hans – Thies Lehmann, Patrice Pavis, Gerda Poschmann, Jean-Pierre Sarrazac, Małgorzata Sugiera).