Kot da bi se v zadnjem letu v Sloveniji vse vrtelo okoli kolesarskih pedal: mesta so bila v prvem valu pandemije spremenjena v mesta duhov, po katerih drvijo kolesa s hrano in njihovimi izčrpanimi in podplačanimi dostavljavci hrane. Slovenija je bila nekaj dni v rumenem, po dvojni zmagi na Tour de France kolesarjev iz Slovenije, ki sicer tekmujejo za klube, ki nimajo ničesar skupnega s Slovenijo. Nasilen vdor v nekdanjo tovarno koles Rog, ki je v zadnjem dobrem desetletju postala »tovarna« drugačne (solidarne, empatične, horizontalne, angažirane …) družbenosti, je pokopal še zadnje iluzije o tem, da je Ljubljana odprta, tolerantna, kozmopolitska prestolnica.
Že po nekaj tednov pandemije pa je kolo postalo »orožje, ki so si ga tisoči po Sloveniji vzeli v roke«. Kolo je dobilo neko povsem novo družbeno dimenzijo: postalo je orodje vsesplošnega upora proti avtoritarnim ukrepom vlade. Ta je prepovedala zbiranje in druženje ljudi v javnih prostorih in na javnih površinah, a ni mogla ustaviti skupinskega gibanja ljudi. Kolesarji na petkovih protestih niso le na novo odkrivali mesta, temveč tudi družbeno in politično moč svobodnega (kolesarskega) gibanja. Z »močjo meč«, kot zapiše Augé, so spletli nove družbene vezi in se podali v boj za dostopnost javnega prostora.