Kamen poln hranila

Med pesniki generacije devetdesetih, torej zadnjega desetletja prejšnjega stoletja, ima prav Dycki verjetno največji kritiški odmev. Krakovska revija ha.art je že leta 2001 izdala posebno izdajo Eugeniusz Tkaczyszyn-Dycki in kritiki, kjer so zbrani odzivi na njegovo delo. Zaradi večne teme smrti, ki jo je tako eksplicitno vzel za svojo, pa tudi zaradi ves čas nespremenjene oblike pesmi velja za klasicista. V njegovem delu odzvanjata oblikovni barok in (predvsem vsebinsko) pregovorno temni srednji vek. Na videz preprosta in neposredna pisava, ki se igra z nenehnim vračanjem enega in istega, nas zapelje s premišljeno zgradbo ponavljanja, z obračanjem tega enega in istega, ki nas v svojem polifonem kroženju spomni na baročno fugo ali vseprisotnost smrti na srednjeveških freskah. Na ples življenja in smrti, ki je v sodobnem svetu zahodne civilizacije prikrit, potisnjen na obrobje, pomaknjen iz vsakdanjega doživljanja, kjer smrt postane strah zbujajoča drugost. Izrinjene je ne vidimo več kot del življenja, ampak kot zgolj nasprotje, njegov tragični konec. Dycki je v svojem odnosu do smrti, ki mu pomeni stalno prisotnost in brezdomnemu »jazu« njegovih pesmi nenehno prihaja na jezik, globoko zakoreninjen v katoliško krščanstvo in srednjeevropsko melanholijo, toda hkrati stoji sredi zakotnih ulic – tega ne gre spregledati – današnje Varšave in današnje Poljske. Vendar se mora njegovo pisanje – ta fenomenologija smrti – ki se ga loteva z najrazličnejšimi zvijačami, v prvi, drugi ali tretji osebi, slejkoprej izkazati za nekaj neuresničljivega, nepopolnega oziroma necelega. Spodrs, vedno znova neuspel poskus, ki – v svoji večno ponavljajoči se formi – izraža (samo)ironijo samega poskušanja in nemožnost molka, sebe-metanja v to neznanost. In kliče po ponovnem poskušanju. Moja sestra Wanda prinaša s sprehoda lilije / jaz pa pišem pesem o smrti / in pišem jo spet od začetka / in ne znam prenehati; je avtor že v prvi knjigi izrazil svoj pesniški credo. Ali kot je zapisal pozneje, v pesmi Poklicanost: s težavo uporabljam jezik (sem / sodobni pesnik). Ko brez dlake na jeziku secira bivanjske situacije (shizofrenijo, ljubezenski odnos, smrt ljubljenega prijatelja …), hkrati naznačuje krizo poimenovanja, neko bistveno nezadostnost jezika, breztemeljni manko rabljenih besed. Lirika Eugeniusza Tkaczyszyna-Dyckega prepriča in očara predvsem z močjo iz-smrtnega zapeljevanja v ponavljajoči se ritem prigovarjanja življenju in z elementarno lepoto brezdomnega religioznega čutenja.