V prvem delu študije se avtor ukvarja s kritiko meščanskega prava, z razmerjem med pravom in državo, ideološkimi učinki pravnega fetišizma in delovanjem pravne države z vidika kritike politične ekonomije. Osrednji del knjige je posvečen analizi izbranih primerov umetnostnih praks, ki ponujajo "empirično" gradivo za teoretski premislek o razmerju med umetnostjo, pravom in ekonomijo. V drugem delu raziskave se Milohnić osredotoča na meščansko kategorijo "avtonomne umetnosti" in na položaj avtorja/umetnika v sodobni pravni sferi skozi analizo in kritiko konceptov, kot so svoboda umetniškega ustvarjanja, avtonomija, imuniteta, pozitivna diskriminacija, enakopravnost, avtorska pravica ipd. Milohnić analizira uprizoritvene prakse v njihovem razmerju do političnega delovanja (ki danes nikakor ni več omejeno na tako imenovano "angažirano umetnost"), po drugi strani pa razčleni odpor umetnostne sfere do zahteve po razprtju sistema umetnosti kot pogosto vase zaprte in instituciobalizirane kreativnosti. Med drugim avtoer razpravlja tudi o možnih pristopih k artikulaciji polja umetnosti v času, ki gaizrazito zaznamujeta diktat neoliberalne tržne ekonomije in pravna determiniranost politične sfere. Za Milohnića so zlasti zanimive tiste prakse sodobne umetnosti, ki razvijajo specifične prijeme, s katerimi skušajo opozoriti na inherentno iracionalnost politične in ekonomske racionalnosti, ki prežema sodobno družbo. Ob pregledu nekaterih značilnih primerov uprizoritvenih praks v njihovem razmerju do politike, prava in ekonomije avtor analizira tudi konceptualne spremembe na ravni teoretskega diskurza. Kniga Umetnost v času vladavine prava in kapitala je izvirna študija s področja teorije umetnosti in je pomemben prispevek k humanistiki na Slovenskem.