Brez te prepletenosti mednarodnega kapitala in domačih poslovnih povzpetnikov z lokalnimi interesi in politično elito bi se afera TEŠ6 najverjetneje razpletla podobno, kot se je afera Patria, ki je izbruhnila v približno istem času in celo v delno isti odrski zasedbi. Zaradi lokalnih socialnih potreb je imela naložba TEŠ6 dodano komponento, ki vse spremeni – (ne)rentabilnost naložbe in njeno okoljsko (ne)sprejemljivost: velenjski premog. Če bi investitor ne sprejel lokalnega pogoja, da se v novem kotlu kuri pretežno velenjski lignit (s primešanim indonezijskim, da so se dobički za izbrance še povečali), bi mu hrbet takoj obrnila lokalna politična elita, takoj za njo tudi Ljubljana, in projekt bi v bolj ali manj zgodnji fazi obvisel približno tam, kot je obvisela Patria.
Na začetku tega stoletja bi vsako slovensko mesto ali regija lahko našla podoben projekt, ki bi vsaj začasno zakrpal raztrgano socialno varovalno mrežo – eni bi vlagali v nove plavže, drugi v nove statve … Prednost šaleških ‘načrtovalcev razvoja’ je bila zgolj v tem, da jim svojega produkta, električne energije, ni bilo treba prodajati na brezobzirnem svetovnem trgu, ampak so ga lahko vsilili domačemu reguliranemu, paradržavnemu ‘trgu’. In pa v tem, da se spričo nenadejanega spleta personalno-političnih okoliščin nobena večja politična sila na državni ravni ni upala zameriti lokalnemu prebivalstvu. Želi še kdo veliko koalicijo? Saj smo jo imeli: TEŠ6.