Ivan Volarič Feo je bil vsestranski umetnik, rojen 1948 v Sužidu pri Kobaridu, v kmečki družini kot najmlajši otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novi Gorici, kjer je začel z literarnim ustvarjanjem. “Ko sem bral roman Zelo krvava zgodba, ki ga je napisal B. Traven, sem zasledil izraz ‘feo’. V španščini pomeni grd, žleht, nesramen. Dobro je zvenelo – feo!” se je leta 2008, ob 60. rojstnem dnevu, spominjal v intervjuju za Primorske novice. Študiral bi naj arheologijo in primerjalno književnosti, vendar je oba študija opustil. V Ljubljani je nadaljeval s pisanjem poezije.

Bil je aktiven v avantgardni umetniških skupinah OHO in WestEast. Prvi javni nastop je imel leta 1971 na literarnem večeru v študentski menzi. Med letoma 1971 in 1974 je bil urednik in pisec za študentsko glasilo Tribuna in revijo Problemi. Bil je kulturni urednik v reviji Mladina in stalni sodelavec Radia Študent. V tem času je živel v hipijevski komuni G7 v Tacnu pri Ljubljani. Sodeloval je z rock skupino Buldožer, za katero je pisal besedila. Leta 1977 je začel sodelovati z Markom Brecljem, potem, ko je le-ta nehal sodelovati z Buldožerji. Ustanovila sta duo Zlati zubi in nastopala po Jugoslaviji.

Zbirko Mala čitanka je uredil Zdravko Duša in gre za povsem samosvojo pesnjenje, eksperimentalno, aktualno, lahko bi mu rekli nadvse ohojevsko ali morda veristično, predvsem pa drugače komunikativno in razpoznavno. Gre za razsrediščenje avtorja in odpoved pozornosti, kjer se lirski subjekt umakne. “Človek ni opazovan antropocentrično – temveč skozi novo optiko verizma ali igre, ki vsak po svoje želita zavzeti stališče bolj ali manj nevtralnega opazovanja in evidentiranja sveta,« pravi o pesniku Gregor Podlogar v uvodniku Ludliteratura št. 271-272.

Volaričeva poezija nosi kritično noto družbe, osvobojena je slovarskih pomenov in dobi nove vsebine, nedvomno zelo subverzivne za slovensko katoliško socialistično tradicijo družinskih vrednost. Včasih se besedila ponavljajo kot poskus ugajanja in kot sporočilo o neunikatnem življenju, kot se izrazi Duša v spremni besedi k zbirki. Obožuje jedki anarhizem, grafične komponente in poeziji pritakne likovne značilnosti.

Njegova poezija transformira tako človeka kot svet, ki obenem v pesmi spregovorita na svojstven način. Meja med umetnostjo in življenjem postane zabrisana.