Njunih obiskov ni vesela, vendar se zaveda, da ne more drugače, skeptična pa je tudi do vsega, kar ji obiskovalca skušata položiti na jezik. Njena zgodba je zato neolepšana in zavezana resnici – čudeži, ki jim je bila priča, sploh niso čudeži –, ker je posredovanje resnice edino, kar jo v zadnjih dneh življenja še zanima. Po sinovi strašni smrti na križu, ki je ni dočakala, ker je, kot pove, zbežala, saj se je bala za svoje življenje, izreče ključno in najbolj sporno vprašanje: Ali je bilo vredno? Izreče ga seveda kot mati, ki se nostalgično spominja sinovih najzgodnejših dni in si želi samo, da bi se lahko vrnila v čas pred usodnimi dogodki, ki so jo za vselej zaznamovali.

Tóibínova Marija ni zadržana in plaha, ampak odločna, preudarna in iskrena ženska, njena zgodba pa je napisana v avtorjevem običajnem stvarnem slogu, ki ga obenem, kot v nekakšnem kontrapunktu, preplete z liričnim. Po obsegu bi bila lahko daljša novela ali kratek roman, kot ga je opredelila žirija Bookerjeve nagrade, ko ga je leta 2013 uvrstila v ožji izbor nominiranih del, loteva pa se občutljive tematike, saj daje glas enemu najbolj slovitih in čaščenih ženskih likov iz človeške zgodovine, o katerem pa je le malo znanega.

Avtor, ki v romanih tudi sicer največkrat upodablja ženske, je tokrat torej namesto posamične, vsakdanje »junakinje« (kot v Brooklynu ali Nori Webster) izbral ikono in dialog z univerzalnim ženskim likom.

O avtorju:

Irski pisatelj Colm Tóibín (1955) je eden najbolj uglednih in spoštovanih irskih sodobnih pisateljev. Doslej je objavil osem romanov, dve zbirki kratkih zgodb ter več kot desetih esejističnih knjig in literarnokritičnih študij, v katerih se loteva velikanov irske in svetovne literature, uredil pa je tudi več izborov irske sodobne fikcije. Trenutno je gostujoči profesor humanistike na univerzi Columbia in profesor kreativnega pisanja na Manchestrski univerzi, kjer je nadomestil Martina Amisa.

Tóibín slovi kot izjemen stilist in navadno pravi, da piše iz tišine. Ni ljubitelj zgodb in se ne opredeljuje kot pripovedovalec zgodb, veliko bolj ga zanima ustvarjanje posebnega vzdušja, kar je očitno iz vseh njegovih romanov, še zlasti novejših, kot so Mojster (2004, slov. prevod 2007; zanj je leta 2006 dobil nagrado IMPAC), v katerem se loteva fiktivne biografije slovitega Henryja Jamesa, osredotočene na določeno obdobje njegovega življenja, Brooklyn (2009), ki spremlja mlado irsko dekle na poti v ameriško izseljenstvo, in Nora Webster (2014), v katerem je glavni lik ženska srednjih let, ki po smrti moža poskuša osmisliti življenje in ohraniti vezi s svojimi štirimi otroki. Krajše besedilo Marijin testament (The testament of Mary, 2012) se je leta 2013 uvrstilo v ožji izbor nominiranih del za Bookerjevo nagrado.