Molji živijo v prahu

Roman (pisateljico so pri pisanju navdihovali predvsem Naomi Klein, Orwell, Foucault) vsebuje elemente futurizma in socialne srhljivke. Postavljen je v nedoločeno bližnjo prihodnost, vendar deluje nenavadno realistično. Njegovi osrednji temi sta nadzorovanje in kaznovanje – nadzor nad posameznikom, nasilje nad političnimi uporniki in manjšinskim/disidentskimi telesi, manipulacija s človeškim umom, eksperimentiranje s človeškimi življenji. V ospredju sta dva glavna protagonista: nadzornik v zaporu Dren in transeksualka, ki v romanu edina ostaja brez imena, kar še dodatno ponazarja brezimnost oziroma nevidnost “spolnih izobčencev”. Srečanje s transeksualko Drenu popolnoma spremeni življenje in mu zamaje slepo, skoraj fanatično vero v državo in njene institucije. Ljubezenska čustva do nje so zanj pogubna – prvič v življenju se sooči s svojo strahopetnostjo, nemočjo in dvomom v družbeni red, prvič se v njem prebudi vest. Vendar je Dren slabič, poln gneva in predsodkov do homoseksualcev, transeksualcev, brezdomcev, migrantov, šibkih, drugačnih. Kot tak se na koncu odpove “priložnosti”, da bi izstopil iz “sistema”. Ostane suženj, izvrševalec nasilja za potrebe režima in na koncu še rabelj, ki svojo prepovedano ljubezen pospremi na morišče. Dren tako simbolizira tiho, molčečo večino, ki ne ukrepa, ki ostaja pasivna, ki dopušča, da se pred njenimi očmi in “v njenem imenu” dogajajo družbene grozote.