Nekoč je stal grad.
Na griču, ki se je dvigal med drugimi griči, poraščenimi z gozdovi, nekaterimi višjimi, drugimi nižjimi, na skalnatem pomolu, ki je kronal grič, je stal grad.
S trdnimi zidovi je molel nad skalami iznad bukovega in smrekovega gozda. Oklepala sta ga vsak s svoje strani. Smrekov z osojne, kjer pobočje strmo pada v grapo. Na dnu si hudournik kleše oglato pot. Bukov s prisojne, kjer grič obotavljajoče prehaja v poraščeni valoviti svet, ki se razteza neskončno kam.
Nekoč je stal grad, v gradu je bil stolp, v stolpu je bila kamrica, v kamrici pa zaklad.
A ni zaklad junak te povesti, marveč grad. Nekoč je stal grad.