V Očesu kroga gre za zrelo in premišljeno pisavo, ki stavi na karto "vseobsegajočega", saj imamo opraviti z refleksivno in meditativno ter na drugi strani tudi z ljubezensko liriko. Pesnik, ki je zajemal iz vodnjaka modernizma in se dotaknil tudi postmodernizma, na koncu postane avtor, ki suvereno koketira s trenutno prevladujočo slovensko pesniško pisavo, ki ji bom rekel kar "avtorefleksiven pogovor z množico", saj splošen pesniški diskurz že dolgo ni govoril o avtorju na tako neposreden način.