V pričujočem priročniku so strokovnjaki poskušali zaobjeti raznovrstne vsebine. Te vsebine so podane jasno, pregledno in spodbujajoče: od strokovnih razlag, kaj je ADHD, preko opisa posameznih simptomov pa do jasnih praktičnih nasvetov, kako pristopiti in pomagati. Podane so razlage o vlogi in pomenu zdravil pri obravnavi, opozorila o zakonodajnih pravicah in poudarki o vrednosti stalne komunikacije med vsemi udeleženimi – otrok-starši, starši-učitelji, otrok-učitelji, straši-zunanji strokovnjaki, zunanji strokovnjaki-učitelji itn.
“Knjiga, ki je pred vami, ne ponuja enoznačnih in enostavnih odgovorov na vsa zapisana vprašanja, prinaša pa visoko strokovno, na številnih praktičnih izkušnjah temelječo jasno razlago, s čim se sooča otrok, za katerega pravimo, da ima motnjo pozornosti in hiperaktivnosti, kdaj sploh lahko govorimo o tovrstnih težavah oz. motnji, kakšni so vzroki, narava in razvoj tovrstnih težav, predvsem pa ponuja številne nasvete, kako lahko pomagamo otroku in tudi sebi, da bosta »zorenje« (naše in otrokovo) in »hoja z otrokom« vodila k zadovoljnim in zdravim posameznikom.” – Dr. Suzana Pulec Lah (Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani)
***
Čas, v katerem živimo, zaznamuje neverjeten tehnološki napredek, ki poleg prednosti prinaša tudi nove izzive, skrbi in negotovost. Dimenzije časa in razdalj, dostopnost do informacij, druženje – vse to je popolnoma drugačno, kot je bilo pred 30 leti. Naši otroci so tako rekoč od rojstva in zgodnjega otroštva vsakodnevno obremenjeni z neznansko količino stimulacij, ki jih morajo njihovi razvijajoči se možgani selekcionirati, skladiščiti, zavreči itn. Mediji, s katerimi smo obremenjeni v vsakem trenutku, nam uničujejo zmožnost koncentracije, saj je povprečen čas ene informacije skrajšan na sedem sekund, nato pa sledi nova, pa še ena in še ena. Stimulacije pritekajo v centralni živčni sistem po vseh čutilih.
Raziskave kažejo, da uporaba interneta, branje in pisanje izključno po elektronskih napravah ter igranje računalniških igric stimulira druge predele možganske skorje, kot jih je stimuliralo branje knjig, uporaba šolske table in zvezka. Kaj to pomeni za naše otroke, za bodoče odrasle?
Pomembno je, da se vsak dan zavedamo, da otrok ali mladostnik s hiperkinetično motnjo ni samo to in da ta motnja predstavlja le en vidik njegove osebnosti in funkcioniranja.
Pomembno je, da se zavedamo, da so za otroka kot živo bitje in osebo v procesu odraščanja izredno pomembne pozitivne čustvene reakcije.
