V besedilu “Moj učitelj” Svami Vivekananda jasno pové, da če je v njegovih predavanjih zgolj ena resnična beseda, ena sama beseda polna duhovnega navdiha, da tó dolguje svojemu učitelju Shriju Râmakrishni, medtem ko so njegove le napake. Enako veljá za Vivekanandine “druge besede, polne navdiha”, ki so v bistvu deli avtorjevih pogovorov z ljudmi, ki pa prav vse vsebujejo izredno pronicljiva zrna Vivekanandinih modrósti.

V tej knjigi avtor predstavlja razmišljanja in sporočila svojega učitelja, ki so bilá znana zelo malo ljudem, še manj pa jih je biló sposobnih jih sprejeti. Ta mož iz odročne vasí indijske države West Bengal in Vivekanandin učitelj je brez izobrazbe in zgolj z izredno močno voljo spoznal resnico in jo podelil z drugimi ljudmi ter nató zapustil le nekaj mladeničem, da bi jo ohraníli še naprej živo. Râmakrishna je svojega učenca spodbujal k samopredaji v dôbro prijateljskih sòbítij. Ustavil ga je, da ne bi več o ljubezni do svojih sobratov le govoril, temveč naj se raje loti dela in svoje besede dokaže s svojimi dejanji.

Besede Shrija Ramakrishne ni mogoče sprejeti kot avtentične, razen če so jih potrdili tisti, ki so z njim živeli in jih je pripravil, da bi izpolnili njegovo življenjsko poslanstvo. Eden izmed takšnih posvečencev Ramakrishne je bil tudi in predvsem Svami Vivekananda.