Vse tri knjige je Gibran napisal v New Yorku in v angleškem jeziku, kot pred njimi tudi Norega moža (1918) in Znanilca (1920). Po izidu Preroka ga je že močno izdajalo zdravje, živel je le še sedem let, njegov založnik Alfred Knopf pa je bil tisti, ki je avtorja spodbudil, da je za bralke in bralce v zbirko povezal aforizme, ki jih je pisal skozi čas in so bili nekakšen stranski produkt ustvarjanja daljših knjig.

Delo Pesek in pena se je kljub temu izkazalo za enega Gibranovih največjih biserov. Premore notranjo dramaturgijo, saj so začetne misli, ki jih je avtor včasih prevedel kar iz svojih arabskih besedil, še nekoliko plahe, hitro pa se začnejo stopnjevati v vse bolj jasno izražena stališča s pesniškimi obrati in z izvirnimi poudarki, ki navdihujejo in vedno znova presenečajo. V nekaj zaključnih aforizmih se Gibran nasloni na svoje nastajajoče delo o Jezusu.

Nemalo tukaj zapisanih misli in občutij je že davno tega prešlo med najbolj znane duhovne citate, ki jih je rodilo človeštvo.

***

Sedemkrat sem preziral svojo dušo.
Prvič, ko sem videl, kako se uklanja visokosti.
Drugič, ko sem jo videl šepati vpričo človeka s telesno okvaro.
Tretjič, ko je dobila na izbiro težje in lažje, pa je izbrala lažje.
Četrtič, ko je naredila nekaj slabega, potem pa
se je tolažila, češ da tudi drugi počnejo slabe stvari.
Petič, ko je vztrajala v šibkosti,
svoje potrpljenje pa imela za moč.
Šestič, ko je prezirala grdoto obraza,
ne vedoč, da je bila to le ena od njenih mask.
In sedmič, ko je pela hvalnico in to imela za krepost.

👉 Prisluhnite pogovoru z Žigo Valetičem – prevajalcem, oblikovalcem in založnikom knjige – v oddaji ‘Sobotno branje’ na Prvem.