Marcel Štefančič, jr. v pričujoči knjigi z značilno ostrino, referenčno širino in družbenokritičnim pogledom razgrinja sodobne predstave o vojni, nasilju in političnih mehanizmih moči. Avtor vojno bere kot stalnico sodobnega sveta — ne le kot vojaški spopad, temveč kot stanje, logiko in način razmišljanja.
Eseji povezujejo zgodovinske primere, popularno kulturo, medije in aktualne politične dogodke ter razkrivajo, kako se ideja “konca sveta” vedno znova vrača kot opravičilo za nasilje, nadzor in izključevanje. Knjiga ne ponuja tolažbe ali enostavnih rešitev, temveč vztraja pri kritičnem mišljenju, razkrivanju vzorcev in postavljanju neprijetnih vprašanj.
Gre za delo, ki vojno razume kot simptom globljih družbenih in ideoloških napetosti ter bralca vabi, da premisli, kako pogosto se svet “končuje” prav skozi diskurz, strah in politično manipulacijo.
O knjigi podrobneje:
Ko Slovenci pozimi odpotujejo na Kanarske otoke ali Mavricij, rečejo, da so s tem presekali zimo – Putin je z vojno presekal covid. Konec je pandemije, te morije. Vse skupaj je bilo res že mučno, zoprno, zadušljivo, neznosno. Neenakost se je poglabljala, jeza je naraščala, socialno nasilje je tlelo, oblasti so izgubljale samonadzor, ljudje so množično umirali – na milijone jih je umrlo, pa sploh ni bilo vojne. Tega si ne zaslužimo! Potem pa je vendarle prišla vojna – in ljudje so kar oživeli. Svet se je »normaliziral« – spet se dogaja nekaj hudega, strašnega, morilskega, toda ne dogaja se nam! Spet je veliko trpljenja, a trpijo drugi, ne pa mi! Spet umirajo, a dovolj daleč stran! – iz eseja Vrnitev zgodovine
Ko so proti Rusiji uvedli »zgodovinske«, »neprecedenčne«, »peklenske« sankcije, so tako rekoč vsi mirno še naprej uvažali rusko nafto. Tudi Amerika, poveljnica in slavilka sankcij. Ko so ji začeli očitati dvoličnost, je Bidnova vlada sporočila, da razmišlja, da bi prepovedala uvoz ruske nafte in da bi zdaj nafto raje uvažala iz Venezuele. Kul. In kdo vodi Venezuelo? Ja, še vedno Nicolás Maduro, ki so ga Američani še malo prej razglašali za diktatorja, fašista, Hitlerja in pošast – za človeka, ki je uničil Venezuelo, ki je Venezuelo prelevil v humanitarno katastrofo, ki je povzročil eksodus venezuelskega ljudstva in ki so ga skušali Američani večkrat likvidirati. Proti njemu so spletali puče – in celo invazije in vojne. Kaj to »pomeni« – da Maduro postaja »naš« diktator? Da postaja sprejemljiv? Da so Američani – in ne le Američani – energetsko odvisni od diktatorja? – iz eseja Ustaviti Putina
Tragedija pa je očitna: medtem ko se bodo Amerika, Rusija in Evropa gnetle za geopolitični primat, bo Ukrajina trpela in krvavela. Naloga Ukrajine je, da zadržuje Rusijo. Da jo utruja. Muči. Izčrpava. Žre. Ukrajinci, ki bodo živeli v permanentni vojni, bodo formirali odporniško gibanje – in Zahod ga bo entuziastično in »zelo čustveno« podpiral. Finančno, logistično, moralno. – iz eseja Lažne solze Evropske unije
O avtorju:
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik in esejist, že dolgo angažirano spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas. Njegove dosedanje knjige se vsebinsko raztezajo od teorije in zgodovine slovenskega ter svetovnega filma, do družbeno angažiranih esejističnih knjig. Za esejistični knjigi Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) in Ivan Cankar: eseji o največjem (2019) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirke esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012), Hitler – kako je preživel (2015), Črna knjiga kapitalizma (2017) in Slovenski sen (2021) pa je bil zanjo nominiran. Njegova najnovejša esejistična knjiga Vojna: eseji o koncu sveta je njegov premislek o vojnem konfliktu v Ukrajini, ki ga Marcel Štefančič, jr. predstavi v vsej svoji kompleksni zgodovinski in sodobni perspektivi.
🏆 Nagrade:
Marcel Štefančič, jr. je dvakratni prejemnik Rožančeve nagrade za Najboljšo esejistično zbirko (2014 in 2019).
📌 Za bralce, ki jih zanima:
- sodobna esejistika in družbena kritika,
- politična in kulturna analiza vojne,
- mediji, ideologija in moč,
- razmislek o koncu sveta v sodobni družbi,
- eseji Marcela Štefančiča, jr.
Recenzija Bukla:
Esejist in filmski kritik Marcel Štefančič, jr. (1960) že dolgo publicistično spremlja dogajanje po vsem svetu in pri nas, njegove knjige pa se vsebinsko raztezajo od zgodovine filma, do družbeno analitičnih knjig. Angažirane eseje je pisal že v prejšnjem stoletju, zbrani so v obsežni knjigi Greatest hits, po letu 2000 pa je objavil številne knjige o naši družbeni realnosti, denimo serijo knjig o Bushevi Ameriki, pa serijo angažiranih esejističnih knjig, med katerimi je za knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) prejel Rožančevo nagrado, za briljantni zgodovinski paraboli Hitler: kako je preživel (2015) in Črna knjiga kapitalizma (2017) pa je bil zanjo nominiran. V najnovejši esejistični zbirki Vojna: eseji o koncu sveta, je pod analitični drobnogled vzel aktualno rusko invazijo na Ukrajino. Štefančič ta vojni konflikt, ki je zaznamoval postpandemični čas, predstavi v kompleksni zgodovinski in sodobni perspektivi. S pomočjo raznih primerov opozarja na to, kako dvolična je pogosto Evropska unija, ko uvaja vse strožje sankcije proti Putinovemu režimu, in razmišlja o tem, kako se bo znebila odvisnosti od njegovih fosilnih goriv, hkrati pa ne pomišlja kaj dosti, da bi te energente kupovala pri kakih drugih diktatorskih režimih. Kritičen je do solidarnosti Evropske unije z Ukrajino, ki je obenem srečna, da vojna poteka daleč od nje. Vleče vzporednico med Putinovim napadom na Ukrajino in Bushevo vojno proti terorju, saj po njegovem mnenju obe uporabljata enako retoriko in prijeme. Analizira zakonitosti vojne v digitalnem času, ko vsi postajamo ne samo njeni opazovalci, temveč tudi njeni udeleženci. Najde vzporednice med hierarhijo in mafijskim delovanjem v filmu Boter ter koeksistenco Putina z njegovimi oligarhi. Eruditski eseji o naši družbeni sedanjosti in prihodnosti. – Samo Rugelj, Bukla 166
