Strokovna besedila in raziskave nadgrajujejo pretresljive izpovedi vrhunskih športnikov, ki nam iz prve roke razkrijejo, s čim se soočajo. Lahko bi rekli, da gre za pionirsko delo na področju, o katerem je še marsikaj neznanega in nenapisanega. Tako pri nas kot v tujini.
Sestavni in popolnoma sprejemljivi del elitnega športa so poškodbe. Vendar pa je tista prava senca, vedno zanikana, duševno zdravje športnikov. Vedno več je posameznih vrhunskih športnikov, ki so javno spregovorili o svojih težavah v duševnem zdravju, o depresiji, motnjah hranjenja, tesnobi. Nekaj je tudi tistih, ki redko spregovorijo v javnosti, zato pa polnijo rumeni tisk zaradi težav z alkoholom. Navkljub vsemu pa še vedno prevladuje splošno mnenje, da so med vrhunskimi športniki težave v duševnem zdravju redke.
V vrhunskem športu za zdaj še ni veliko znanega s področja duševnega zdravja, sami pa se z našimi ugotovitvami pridružujemo redkim tujim raziskavam, ki poročajo o pogostih tovrstnih težavah med športniki. Sklepati je moč, da simptomatika najverjetneje ni prepoznana in zato tudi ni ustrezno obravnavana. Kolikor je znano, v Sloveniji nimamo izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje težav v duševnem zdravju športnikov. Prav tako imamo mnogo premalo ustrezno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko športnikom v stiski pomagali. Zato bi bilo nujno potrebno zbrati ustrezen interdisciplinarni tim strokovnjakov za duševno zdravje, ki bi bil dodatno usposobljen za prepoznavanje težav v duševnem zdravju športnikov in nudenje pomoči pri njih.
Ob vsem tem pa je potrebno poudariti, da ima šport lahko veliko koristi. Preko športa posameznik pridobi delovne navade, vztrajnost, disciplino, urejenost, nauči se upoštevati pravila in je visoko storilnostno naravnan. Nedvomno vse to kasneje v življenju zelo koristi, še posebno danes, ko permisivna vzgoja rojeva razvajene posameznike, ki so nezmožni odlaganja ugodja in brez kakršnekoli vztrajnosti ter frustracijske tolerance. Poleg naštetega so športniki v današnji družbi prepoznavni, priljubljeni in nekateri, nenazadnje, tudi uspešni in premožni. Skratka več kot dovolj razlogov, da vrhunski šport zremo predvsem s pozitivne plati. Toda že znani psiholog C. G. Jung je trdil, da ni svetlobe brez sence. /…/
V resnici pa rek zdrav duh v zdravem telesu v elitnem športu nima več pravega mesta, dosežki so postali nedvomno pomembnejši in terjajo (pre)visoko ceno. Se je pa na tem mestu vendarle treba vprašati, koliko zdravega duha naj premorejo športniki v svojih poškodovanih, pretreniranih in zlorabljenih telesih. Mnoge tuje in redke slovenske raziskave kažejo, da so elitni športniki pogosto izpostavljeni težavam v duševnem zdravju. Precej bolj, kot bi mislili, želeli ali bili javno pripravljeni priznati.
(iz poglavja ‘Namesto zaključka’)
Mnenji:
»Knjiga se mi zdi res super pridobitev na slovenskem področju. Zavzame vsa področja duševnega zdravja in jih na zelo zanimiv in razumljiv način približa bralcu. Hkrati so me zelo pritegnile zgodbe športnikov, ki so zapisane iskreno, a z veliko mere korektnosti in varstva identitete, nekateri primeri pa so kar izpovedi avtorja, za kar je potreben velik uvid in pogum. Definitivno izredno zanimivo in ‘must have’ branje za vsakega, ki se ukvarja ali podaja na to področje, kakor tudi za športnike, trenerje ter ostale delavce v športu. Priporočam!« Mina Markovič, psihologinja in športna plezalka, trikratna zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala, evropska prvakinja in svetovna podprvakinja.
»Kot vsak družbeni podsistem, se tudi vrhunski šport sooča s svojimi izzivi ter problemi. Pomembno je, da te probleme prepoznamo, saj orodja in rešitve obstajajo. Ta knjiga je čudovit doprinos k razumevanju duševnosti športnikov; odstira tabuje, trenerjem ter športnim delavcem pa lahko predstavlja vodnik po labirintu duševnih motenj, s katerimi se lahko športniki soočajo.« Dr. Bogdan Kotnik, nekdanji odbojkarski reprezentant, danes pa trener velike evropske ekipe Steaua Bucharest.
Odlomek iz knjige:
»Po prvi hujši poškodbi (pretrgane križne vezi) sem pil vsak dan, svet se mi je obrnil na glavo. A tudi kasneje, ko sem nadaljeval z rokometom, se nisem ustavil. Pili smo po vsakem treningu, razen v petek ne, ker so nas klubski špijuni, tako smo jih klicali, kontrolirali, kje smo, in nas tudi klicali na stacionarne telefone, če smo doma. V soboto po tekmi pa smo seveda zapirali vrata znanih ljubljanskih lokalov in diskotek. Seveda so o tem pisali tudi mediji, a se za to nisem kaj dosti zmenil. Imel sem veliko denarja in lahko sem počel, kar sem hotel, pa še med najboljšimi sem bil.«
O avtorju:
Dr. Uroš Perko, rojen leta 1976, je odraščal v Kamniku, kjer je končal osnovno šolo. V Ljubljani je končal športno gimnazijo in se nato posvetil športnemu plezanju. Dosegal je odmevne rezultate in bil v skalnem plezanju eden izmed vodilnih športnih plezalcev v Sloveniji. Po končani karieri se je posvetil študiju in leta 2021 doktoriral na Fakulteti za vede o zdravju na temo duševnih motenj v športu. V letu 2016 je vzporedno vpisal študij psihoterapije na Univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani. Je specializant geštalt psihoterapije, v Zavodu Mitikas nudi pomoč ljudem v stiski po socialno-andragoški metodi in individualno terapijo po geštalt psihoterapevtskem pristopu. Kot terapevt redno deluje z zasvojenimi v Don Pierinovih komunah (Skupnost Srečanje). Je avtor večih strokovnih in znanstvenih člankov na temo duševnega zdravja športnikov in različnih zasvojenosti.
Objave v medijih:
e-Knjiga na 
