Knjiga je hkrati globoko osebna in radikalno filozofska razprava o človekovem bivanju, o njegovem odnosu do resnice, jezika in družbe.

Michelstaedter v delu razgrinja nasprotje med prepričanjem (persuasione) in retoriko (rettorica). Prepričanje predstavlja stanje notranje izpolnjenosti, avtentičnega bivanja in samodoseganja – življenje v popolni skladnosti s seboj in z resnico, neodvisno od zunanjih potreb, priznanja ali družbenih vlog. Retorika pa označuje vse, kar je nasprotje temu: življenje, ki se nenehno opira na zunanje potrditve, na družbene norme, utilitarne cilje in iluzijo napredka. Svet retorike je po Michelstaedterju svet sodobnega človeka, ki beži pred praznino svojega obstoja s komunikacijo, tehniko in oblastjo – a pri tem izgublja stik z lastno bitjo. Knjiga je pomembna obravnava retorike v modernem času.

Knjiga ni zgolj filozofski traktat, temveč tudi pesniško besedilo, prežeto z vplivi Nietzscheja, Schopenhauera in antične misli, posebej Parmenida in Heraklita. Delno je komentar odnosa Platona in Aristotela do predsokratikov. Michelstaedter združuje filozofijo, literaturo in osebno izpoved v vizijo človeka, ki si želi preseči družbeno pogojenost in doseči absolutno avtentičnost.

Prepričanje in retorika je postalo eno ključnih del evropskega modernizma in eksistencializma zgodnjega 20. stoletja. Kljub kratkemu življenju avtorja (1887–1910) besedilo ostaja izziv sodobnemu bralcu: ali je mogoče živeti brez retorike – v resnici, ki ni odvisna od potrditve drugih?