Kot bralci lahko sledimo tej koncepciji od evolucijske biologije, strategij preživetja, metafizike vojnih strojev, kartelov in tolp do politične teologije ter do povsem notranje osebne vojne, izražene v dejanju samomora.

»Postati vojna žrtev pomeni, da se površinski smoter biokemičnega preživetja postavi na prag absolutne shiranosti in s tem izvleče globlji smoter iz navsezadnje iluzorne pasti. Za inferiorno dušo vsako ločevanje smotra od površine telesa pripiše nujnost tistemu, kar je v resnici kontingentno (tj. ideologija). A pojav reda, ki prevzame Jüngerja, poraja nasprotno spoznanje, da je bilo telo vselej truplo. Obsmrtno ali posmrtno izkustvo omogoča Jüngerju, da vidi operacionalizacijo svojega trupla, ki tedaj deluje kot azimut in meritev za oddaljeno modrost v nevidni vojni. Če inferiorna duša fronto dojema prek koncepta nasilja, pa jo superiorna duša dojema prek koncepta vojne. Prehod iz nasilja na vojno je prehod iz nesmiselne kontingentnosti k inteligenci in nujnosti smotra. Oddaljena modrost v neposredni bližine fronte naredi luknjo, ki deluje kot izginjajoča točka, medtem ko se v prostoru med fronto in popolnoma umaknjenim smotrom udejanji vojno stanje«

(Miroslav Griško, Eshatološka vojna: str. 92-3).