Minima moralia: Refleksije iz poškodovanega življenja

Naslov Minima moralia je aluzija na Aristotelov klasični spis o etiki Magna moralia. To Adornovo »najbolj intimno« delo, napisano na podlagi izkušnje fašizma v Evropi, – patetično rečeno – odgovarja na vprašanje, kako po tej izkušnji ostati človek. Uvodni epigram »Življenje ne živi«, dobro ilustrira avtorjevo pesimistično naravnanost in nevero v možnost »dobrega, poštenega« življenja.

Hkrati so Minima moralia ena prvih knjig, v kateri evropski intelektualec izraža šokiranost nad tem, kar se dogaja v Ameriki v štiridesetih letih. Družba množične kulture je za Adorna potrditev teženj, ki so implicitno navzoče v moderni družbi na splošno, teženj, ki so pripeljale do eksplozije tretjega rajha. Avtor v bolj ali manj fragmentarnih odlomkih razmišlja o pozni industrijski družbi, o subverzivni vlogi igrač, bedi družine, propadu umetnosti konverziranja, vzponu okultizma itn. Adorno pokaže, kako so tudi najmanjše spremembe v vsakdanjem vedenju povezane z najbolj katastrofičnimi dogodki 20. stoletja.

Knjiga je absolutna klasika.

Mnenje o knjigi:

“Adorno, sociolog glasbe, pa tudi sociolog in filozof, eden najvidnejših predstavnikov frankfurtske šole, je to delo napisal med drugo svetovno vojno v eksilu v Ameriki, za rojstni dan svojega prijatelja in tudi sodelavca Maxa Horkheimerja. Že s podnaslovom Refleksije iz poškodovanega življenja opozarja na to, da je pisana iz izgnanske perspektive, nekajstranski fragmenti, ki jo sestavljajo, pa skušajo na kontemplativno teoretičen način osvetliti razloge za človekov sestop v nečloveškost, s katero se je Adorno v tistem času spoprijemal povsod okoli sebe.” Samo Rugelj