Je naša »kamrica srca« prijeten dom, celo grad ali samotno stanovanje?

Krščanska teologija je za naš notranji svet, duševnost – kot jo popreproščeno imenujemo danes – izoblikovala čudovit imaginarij: človekova notranjost ni le zavetišče, kamor se skrije pred hrupom sveta, temveč skrbno negovana intima, kjer počiva njegov najgloblji jaz. Kako skupaj bivajo naše srce, duša in duh? Kako so med seboj ločeni?

Iz knjige:

“Jedro te paradigme je, da se s tem, ko se začasno ali trajno odtegnem druženju z drugimi ljudmi in, kolikor je le mogoče, tudi stiku s posvetnimi stvarmi, ko vstopim v notranji prostor in napredujem skozenj, nikakor ne zaprem v podzemlje, ki postaja čedalje tesnejše, temveč grem največjemu možnemu odprtju in najvišjemu možnemu srečanju naproti – to je osebni Božji navzočnosti naproti.”

O avtorju:

Jean-Louis Chrétien (1952-2019), filozof in pesnik, je eden izmed glavnih predstavnikov smeri francoske sodobne filozofije, ki jo je Dominique Janicaud poimenoval “teološki obrat francoske fenomenologije.” A dodati moramo, da gre za misleca, ki mu takšna oznaka ne bi ugajala, saj njegova življenjska miselna pot v marsičem presega takšne opredelitve. Največji del svoje kariere je preživel kot predavatelj na pariški Sorboni, kjer je bil vse do upokojitve l. 2017 profesor na katedri za zgodovino filozofije pozne antike in srednjega veka.