– Je neposredno financiranje revolucija ali samo zvita poteza neoliberalizma?

– Je individualno načrtovanje možnost, da ljudje končno dobijo, kar potrebujejo, ali pa jih še dodatno osami?

– Se socialno delo osvobaja prevlade države in papirjev ali pa še bolj tone v fetiš postopkov?

– Bo dolgotrajna oskrba končno premaknila oskrbo iz zaprtih ustanov ali pa jih še bolj utrdila?

– Zdaj so uporabniki zgolj pasivni prejemniki storitev. Boljša metoda in postopek jih preobrazita v ljudi, ki lahko odločajo in zaživijo polnejše življenje – z načrtom, ki ga ustvarijo, in z denarjem, ki ga zanj prejmejo. Zapustijo kraljestvo socialnih senc in postanejo vir dejavne solidarnosti. Bo to omogočil tudi novi sistem dolgotrajne oskrbe?

– Dolgotrajna oskrba v nasprotju z drugimi stebri socialne varnosti temelji na potrebah in željah ljudi. Je to znamenje preobrata v pojmovanju enakopravnosti in državljanstva ali pa je le še nov način nadzora človeških želja?