Ker formalna demokracija ni mogla odpraviti revščine, brezposelnosti in
neenakosti, je delavstvo zahtevalo, naj bo republika socialna. A to bi
ogrozilo kapitalizem, s tem pa dejanske ali navidezne privilegije vseh
razredov z izjemo delavskega. Zato sta buržoazija in malomeščanstvo
delavske zahteve zatrla v krvi. Toda zmaga je bila Pirova: ne le, da se
nasprotje med malomeščanskim dolžnikom in buržoaznim upnikom ni dalo
rešiti brez žrtvovanja interesov buržoazije, celo nasprotja med finančno
in industrijsko frakcijo kapitala so bila prevelika, da bi buržoazija
ostala na oblasti. Kapitalizem je lahko rešila le diktatura v osebi
predsednika Ludvika Bonaparta, prototipa današnjih populističnih
voditeljev.