S kompleksnimi družbenimi, političnimi in kulturnimi spremembami religija od razsvetljenskega preloma dalje postopoma izgublja nekoč monopolni vpliv na vsa področja družbenega življenja, eno osrednjih vlog pa korakoma pridobi javna šola. Ta skozi čas, še posebej očitno pa od sredine 20. stoletja dalje postaja v zahodnem svetu vse bolj sekularizirana, kar pa še ne pomeni, da religija v njej več nima prostora. V evropskih državah najdemo raznovrstne ureditve presečišč med religijo in javno šolo – ponekod še zmeraj kot samoumeven izvajajo verouk večinske religije in v učilnicah visijo križi, na drugi strani pestrega kontinuuma pa imamo laične ureditve, ki dosledno vztrajajo na svetovnonazorski nevtralnosti javne šole ter zato v njenih prostorih ne dopuščajo simbolne prisotnosti religije, o njej pa poučujejo na objektiven, kritičen, znanstveno utemeljen način.

Z analizo obstoječe literature in z intervjuji z nacionalnimi področnimi strokovnjaki sta avtorja izdelala študije primerov izbranih evropskih ureditev, ki jih produktivno soočita z analizo slovenskih razmer. Raziskovalno problematiko predstavita v dveh vsebinsko zaokroženih delih: prvi obravnava poučevanje o religiji, drugi pa njeno simbolno prisotnost v javni šoli.