Znano je, da se dr. France Prešeren ni želel portretirati, čeprav so ga k temu nagovarjali. Prav tako nihče ni samoiniciativno naročil ali izdelal njegov portret. Vsi Prešernovi portreti so nastali po pesnikovi smrti, zato nobenega izmed njih ne moremo imeti za avtentičnega oziroma povsem verodostojnega. To dokazuje tudi dejstvo, da se prvi znani posmrtni Prešernovi portreti precej razlikujejo med seboj. Nekateri prešernoslovci poudarjajo, da je Prešeren s tem, ko se ni pustil portretirati, pustil pravico vsakomur, da si ga predstavlja po svoje. Prešernove likovne upodobitve pričajo o različnem vrednotenju pesnika v določenem obdobju.

Prvi Prešernov portret je nastal leto dni po pesnikovi smrti. Pesnika je z oljnimi barvami na platno upodobil ljubljanski slikar nemškega rodu Franz Seraph Kurz zum Thurn und Goldenstein (1807–1878). Goldenstein naj bi portret izdelal zaradi obžalovanja, ker Slovenci niso imeli niti enega portreta svojega najuglednejšega pesnika. Najbrž je preteklo nekaj let od takrat, ko je bil Goldenstein zadnjič v stikih s Prešernom. Prešeren je bil leta 1846 imenovan za odvetnika v Kranju, zato se je konec septembra ali na začetku oktobra istega leta odselil iz Ljubljane.

Prva znana kiparska upodobitev Franceta Prešerna je nastala leta 1865. Pesnikov doprsni kip je v mavcu izdelal Franc Ksaver Zajec (1821–1888), v tem času edini slovenski akademsko šolani kipar. Prešernovo doprsje je oblikoval za »Prešernovo bésedo«, slovesnost, ki so jo v počastitev pesnikovega rojstnega dne priredili 2. decembra 1865 na odru deželnega gledališča v Ljubljani. Doprsje je idealizirano in predstavlja Prešerna v mlajših letih. Franc Zajec po pričevanju kiparjevega sina Ivana Zajca (avtorja Prešernovega spomenika v Ljubljani) pesnika ni poznal, saj se je iz tujine vrnil po letu 1848. Kiparju naj bi pri izdelavi doprsja z opisi pomagala tudi prijatelja dr. Janez Bleiweis in Goldenstein. Zajčev kip je bil mišljen za pogled od daleč, zato je izdelan v nadnaravni velikosti (višina 65 cm) in brez pretanjenih fines. Po Goldensteinovi sliki posneta Prešernova oblačila je Zajec oblikoval kot nekakšno rimsko togo, ki se preliva v za tedanjo modo značilne reverje plašča in samoveznico. Decembra 2000 so bronasti odlitek Zajčevega doprsja pesnika Prešerna odkrili pred pesnikovo rojstno hišo v Vrbi.

Leta 1866 je bila v Pesmih (prvi posmrtni izdaji Prešernovih Poezij) objavljena litografija Prešernovega portreta. Njen avtor je neznan. Po založniku knjižice Ottu Wagnerju je litografija dobila ime Wagnerjeva litografija. Literarni zgodovinar, publicist in pesnik Fran Levec (1846–1916) je menil, da je bila litografija naslikana s pomočjo fotografije Prešernove sestre Katarine. Risarju so pomagali z nasveti nekateri Prešernovi znanci. Wagner oziroma njegov risar sta se torej odločila za »rekonstrukcijo« Prešernove podobe, ki je temeljila na podlagi ustnih poročil pesnikovih sodobnikov in fotografij njegovih sorodnikov. Na podoben način so nastali številni poznejši pesnikovi portreti. Lahko bi dejali, da je Prešeren postal najznamenitejši objekt likovnih rekonstrukcij v slovenski likovni umetnosti.

Z naraščanjem Prešernove pesniškega pomena in njegove simbolne vloge v slovenskem narodnem gibanju so vedno bolj množično nastajale nove pesnikove upodobitve, pri katerih je pogosto prisotno romantično in idealizirano gledanje na pesniškega genija. Prvi vrhunec predstavlja marmorno doprsje Prešerna, ki ga je kipar Alojzij Gangl (1859–1935) leta 1895 izklesal iz belega kararskega marmorja.

Avtor kipa Prešerna in muze na Prešernovem spomeniku, ki so ga septembra 1905 odkrili v Ljubljani, je bil Ivan Zajec (1869–1952).

Med slikarje in grafike, ki so se načrtno posvetili upodabljanju pesnika Prešerna, spadajo Božidar Jakac (1899–1989), Miha Maleš (1903–1987) in Elko Justin (1903–1966), ki je bil avtor ilustracij za Roman o Prešernu Ilke Vašte iz leta 1937. Vsi trije so bili prepričani, da se je Prešernovo duhovno bogastvo odražalo tudi v telesnem videzu.

V knjigi so opisane tudi nekatere zmote pri iskanju Prešernovih portretov. Tako je dve desetletji na primer za portret Prešerna veljala risba slikarja Matevža Langusa, za katero se je kasneje izkazalo, da gre za Langusov avtoportret.