Toda Dežela in mesto gre še korak dalje, kajti ni povsem nemogoče, da želja po »celostnem načinu življenja« motivira genezo in notranji ustroj teksta. Oboje se razkriva kot preseganje delitve (znotraj kulture) na sicer ločeni sferi umetnosti na eni strani in znanosti na drugi. Prizorišče romana Mejna dežela (1960) je vas na podeželju Walesa, ki je v stiku z industrijskim življenjem, roman Druga generacija (1964) pa je umeščen v angleško mesto, razdeljeno na tovarno in univerzo. Zdaj sta ti družbeno-prostorsko različni dimenziji njegovih prvih romanov lahko prišli skupaj, bili mišljeni skupaj, v novi skupni formi Dežele in mesta kot dela sociologije literature in kulture. Williams je šel še korak dlje in je v Deželo in mesto vključil neposredno refleksijo Mejne dežele in Druge generacije. To je svojevrstno kreativen in dialektičen pristop do lastnega opusa, katerega integracije si Williams želi.

Nadalje v Deželi in mestu Williams vključuje avtobiografske elemente, reflektira svojo formacijo na valižanskem podeželju in selitev v Cambridge. Dežela in mesto kombinira pisanje v prvi in tretji osebi. Poleg tega neposredno nagovori bralstvo v drugi osebi množine in vključuje subjektivne in čustvene elemente, značilne za literaturo. Dežela in mesto torej zgodovinsko in sociološko kontekstualizira strukture občutenja v literarnih delih, ki jih obravnava. A hkrati ima tudi sama elemente strukture občutenja. Ta kompleksni splet pa je bržkone potrebno bolj natančno razložiti. (Iz spremne besede N. Jeffsa.)