Ivan Illich (1926–2002) je bil katoliški duhovnik in eden pronicljivejših premišljevalcev sodobne zahodne družbe ter kritik razvejanega sistema njenih institucij, v katerih je prepoznal »spervertiran podaljšek Cerkve in njenih prizadevanj, da bi institucionalizirala evangelij«. Ideja napredka, ki jo Zahod že vsaj od druge svetovne vojne vsiljuje preostalemu svetu in ki temelji na treh stebrih (izobraževanje, zdravstvo in prometne povezave), po Illichevem mnenju ne vodi k miru in dobrobiti, temveč k zatiranju lokalnih kultur, ukinjanju avtonomije, uvajanju sistemske revščine in odvisnosti od nadnacionalnega kapitala.

Prvi zvezek izbranih del prinaša Illicheva najbolj znana spisa Razšolanje družbe (1971) in Medicinska Nemeza (1975), v katerih je opisal kontraproduktivnost sodobnega modela obveznega sistemskega izobraževanja ter moderne medicine oziroma zdravstvene oskrbe.

Moderno izobraževanje po Ilichu temelji na prikritem kurikulu, ki ne razvija posameznikovega intelektualnega in ustvarjalnega potenciala, ne uči za življenje, pač pa za konformistično sprejemanje interesov nosilcev moči, uslug zdravnikov, socialnih delavcev, odvetnikov itd. V Nemezi pa opiše tri vrste iatrogeneze (klinično, družbeno in kulturno), ki so po njegovem neločljivi del samega zdravstvenega prizadevanja. Medicinska branža je z napovedjo vojne proti bolezni, bolečini, trpljenju in smrti izčrpala »človekovo voljo, da bi trpel svojo realnost«. Sodobni zahodni človek, ki je svoje življenje tako rekoč od rojstva do smrti prepustil institucijam, s tem ni izgubil le avtonomije, ampak tudi »intenzivno živost«.

Danes so Illichevi kritični uvidi o šolstvu in medicini še kako aktualni, alternative, o katerih je razmišljal, pa se v tej dobi sistemov lahko zdijo še bolj utopične kot pa pred petdesetimi leti.