Avtor je v konkretnih analizah – od Michelangela do Dzige Vertova, Marka Kovačiča, Alenke Pirman in Sanje Iveković – konceptualni aparat povezal z zgodovinskim prijemom in na podlagi strukturne analize prikazal zgodovinski razvoj vizualnih umetnosti in poskušal odgovoriti na odprta vprašanja sodobne umetnosti.

Avtorja zanimajo predvsem tiste prakse gledanja, ki se izvijejo iz primeža samodejnosti in reproduciranja razmerij podrejanja ter postanejo prakse emancipacije. To so v prvi vrsti različne umetnostne prakse , ki nam pomagajo spregledati.