Iz mnogih dežel

Adamič se je tematike priseljencev lotil s številnimi študijskimi potovanji, obiski arhivov in knjižnic, terenskimi raziskavami, množičnimi anketami in globinskimi intervjuji, z njihovimi rezultati pa je seznanjal javnost z neštetimi članki, predavateljskimi turnejami, radijskimi oddajami in samostojnimi knjigami o priseljenstvu. V letih 1940–1945 je objavil vse štiri knjige svoje znamenite zbirke Nation of Nations, prva in po mnenju mnogih zgodovinarjev in kritikov najpomembnejša je prav Iz mnogih dežel, dokumentarni zapis avtorjevega desetletnega terenskega dela – raziskovanja položaja migrantskih delavcev v Ameriki – in obenem avtobiografska refleksija z aktualizacijo, ki še danes ni izgubila veljavnosti ravno zaradi sistemske, ne samo aktualistične kritike.

Knjiga temelji na dvajsetih portretih priseljencev in priseljenskih skupnosti različnih narodnosti, skozi življenjske zgodbe razčlenjuje asimilacijske procese in odtujitev. V nasprotju s pojmom izdajstva etničnih izvorov druge generacije, ki ga je populariziral zgodovinar Marcus Lee Hansen, Adamič podrobno opisuje, kako so bili priseljenski otroci zaznamovani z občutki, da so manjvredni in brez zgodovine. Kot poudarja Shiffman v svoji knjigi o Adamiču (2003), je pisatelj uvidel, da ameriška družba ne obravnava priseljencev skladno s svojimi »demokratičnimi standardi«.

To spoznanje je ključno za vse Adamičevo delo. Zato je v uvodu k vprašalniku, ki ga je poslal tisočem Američanom v začetku štiridesetih let, zapisal: »V izgradnji dežele v zadnjem stoletju je več priseljencev iz raznih evropskih držav izgubilo življenje v nesrečah pri delu, kakor je bilo žrtev med ameriškimi naseljenci, ki so osvajali divjino in si izborili neodvisnost, in nujno je, da celotna Amerika spozna in se zave tega dejstva, ki je najpomembnejši del ameriškosti.« Adamič se tudi ni zadovoljil s površinskim priznavanjem kulturnih razlik v ZDA.V knjigi odločno zavrača značilno lažno spoštovanje ameriških priseljencev, ki tudi v najboljšem primeru ne seže dlje od potrpežljivega prenašanja njihove »kulturne drugačnosti«, edino pravilno pot, da se Amerika otrese predsodkov in obrne k enakopravnemu obravnavanju vseh kultur, sprejemanju, ne asimilaciji, pa je videl v temeljiti družbeni preobrazbi.

Aktualni adamičeslovci, kot so Dan Shiffman, Dennis Wepman in John Enyeart, štejejo pričujočo knjigo, ki je v ZDA doživela več kot 17 izdaj in ponatisov, med najpomembnejša Adamičeva dela. Za svoje družbeno delovanje (dvajset knjig, okoli petsto člankov in leposlovnih revialnih objav, predavanj in radijskih oddaj) je prejel več nagrad in štipendij, bil je gost ameriških predsednikov in Josipa Broza – Tita, užival je zasebno in javno podporo priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Njegova dela so prodrla v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno.