Avtorica analizira kuratorstvo v širšem družbenem, političnem in ekonomskem kontekstu, kot tudi v razmerju do globokih sprememb, do katerih je na likovnem področju prišlo v zadnjem stoletju. Žerovc obravnava kuratorja kot figuro, ki vznikne, se razvija in sodeluje v procesu institucionalizacije sodobne umetnosti ter izpostavlja, da prav z njim institucionalna umetnost, tj. umetnost, ki je ustvarjena za prostore in potrebe umetnostne institucije, doseže svoj vrhunec.
Prvi del knjige poda zgodovinski in kontekstualni okvir za razumevanje fenomena kuratorstva ter izriše razpon dejavnosti in pooblastil kuratorja sodobne umetnosti. V nadaljevanju avtorica obravnava hitro globalno širjenje kuratorstva, analizira k političnemu levičarstvu nagnjeno sodobno umetnost kot žanr, ki se je razvil v izrecni povezavi s kuratorji in z umetnostnimi institucijami ter prevprašuje zmožnosti za dejansko dosego družbenih in političnih ciljev, ki so pripisani razstavnim in drugim kuratorskim projektom. Nadalje Žerovc raziskuje značilnosti in nejasnosti vloge kuratorja kot umetnika ter kurirane razstave sodobne umetnosti kot umetniškega medija, dogodka in rituala.
V zadnjem delu knjige primerja sodobne umetniške dogodke z religioznimi rituali ter vlogo sodobne umetnostne institucije kot naročnika in producenta s sorodno vlogo, ki sta jo v preteklosti imeli aristokracija in Cerkev. S tem oporeka obravnavi umetnostnih dogodkov, razstav ipd. kot avtonomnih stvaritev ter se zavzema za bolj kritičen pogled na vlogo, ki jo umetnostne institucije igrajo v širšem družbenem sistemu.
Knjiga vključuje tudi intervjuje z: Pierre Restany, Zoran Kržišnik, Harald Szeemann, Daniel Buren, Charles Esche, Walter Benjamin
Spremno besedo je napisala ameriška umetnostna teoretičarka Mary Anne Staniszewski, med drugim avtorica vplivne knjige The Power of Display: A History of Exhibition Installations at the Museum of Modern Art (MIT, 1998).
O avtorici:
Beti Žerovc je doktorica umetnostne zgodovine in teoretičarka. Predava na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njeni raziskovalni področji sta vizualna umetnost in umetnostni sistem v zadnjem stoletju in pol, zlasti njuna vloga v družbi. V zadnjih petnajstih letih se je še posebej posvečala pojavu sodobnega kuratorja, razstave sodobne umetnosti kot umetniškega medija in spreminjajoči se vlogi umetnostnih institucij. Je avtorica številnih člankov (Maska, Život umjetnosti, Springerin, SITE, Manifesta Journal itd.) in knjig: Rihard Jakopič – umetnik in strateg (cf*, 2002), Kurator in sodobna umetnost. Pogovori (Maska, 2008), Umetnost kuratorjev: vloga kuratorjev v sodobni umetnosti (Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010), Slovenski impresionisti (Mladinska knjiga, 2013) idr. Je sourednica knjige Shaping Revolutionary Memory (2023).
Samo v angleškem jeziku. / Only in English language.
