Smrt otroka. Kako preboleti nekaj tako grozljivega, končnega, nepojmljivega, najhujšo nočno moro vsakega starša, ki brezpogojno ljubi? Doris Kukovičič je začela preminulemu sinu Maticu, ki ga je zgolj pol leta po dopolnjenem osemnajstem letu izgubila zaradi raka, pisati pisma.

Na e-naslov matic@heaven4ever.sky je »poslala« več kot sto zapisov, v katerih je dala prosto pot vsem čustvom, s katerimi se je srečala na poti sprejemanja nesprejemljivega, se spominjala lepih trenutkov s sinom, mu poročala o svojem vsakdanjem življenju in o tem, kako se znova uči živeti. Ravno skozi proces pisanja so se odgovori na vprašanja, kot so »Kako naprej?«, »Kdo sem, če nisem več Matičeva mami?«, »Kako preživeti trenutke, ko kruto spoznanje ponovno udari na površje?«, »Lahko po čem takšnem še ljubim življenje?«, postopoma razjasnili sami od sebe.

Po sortiranju, urejanju in izbiranju najmočnejših pisem je nastalo pretresljivo avtobiografsko delo, dokument individualne bolečine neke matere, ki nagovarja vse, ki so se kadarkoli soočili z izgubo, hkrati pa postavlja tudi edinstven spomenik mlademu, prezgodaj ugaslemu življenju.

“Zdaj, ko sem sklenila ta krog, sem spoznala, da je žalovanje potovanje. Ni cilj. Je del mojega življenja po tebi. Sprejemam ga. Polno ga sprejemam. Je, kar je. Prepuščam se toku, ne upiram se. Ponosna sem nase, da se mu nikoli nisem. Ker vem, da je tu in da bo tu za vedno z menoj. Tako kot bo za vedno z menoj vsa ljubezen, brez konca …”

O AVTORICI:

Doris Kukovičič (1973) je kot študentka novinarstva vodila tečaje angleškega jezika za otroke in se po končanem študiju zato najprej zaposlila na področju izobraževanja. Svojo poklicno pot je začela v organizaciji usposabljanj za učitelje, po delu v izobraževanju pa se je najbolj našla v odnosih z javnostmi na področju energetike. Zaposlena je v Energetiki Ljubljana, in čeprav je njeno delo vsakodnevno povezano s pisanjem, si ni nikoli predstavljala, da bo izpod njenih prstov kdaj nastala tudi kakšna knjiga.