Avtorico žepnice je posebej pritegnilo, da sta v cerkvi slikala dva mojstra, oba v času vojne morije.

Češkemu slikarju Josefu Váchalu je cerkev v času vélike vojne ponudila zatočišče, ki ga je obvarovalo pred strelskimi jarki na soški fronti. Njegove poslikave v cerkvi, o katerih beremo v po vojni objavljenem umetnikovem dnevniku, so se kasneje umaknile Kraljevim.

Tone Kralj, veliko ime slovenskega ekspresionizma in nove stvarnosti, je v Soči začel delati leta 1942. Od začetka dvajsetih pa vse do sedemdesetih let 20. stoletja je opremil več kot štirideset cerkva. Na zemljevidu Primorske, ki je z rapalsko pogodbo pripadla Italiji, niz cerkva s Kraljevo opremo riše slovensko jezikovno mejo. Kralj je v kompozicije vključeval svetnike slovanskega porekla, številni prizori izrecno opozarjajo na preganjanje slovenstva, najti pa je tudi karikirane portrete fašističnih in nacističnih voditeljev. Kraljeve poslikave nimajo primerjave v mednarodnem merilu in vzbujajo občudovanje zaradi visoke umetniške vrednosti, edinstvene angažiranosti in uporniškega poguma.