Nova izdaja predstavlja Cankarja v nekoliko drugačni luči, istočasno pa uspe na novo kontekstualizirati, mestoma pa tudi končno legitimirati nekatere specifične dele tega klasičnega slovenskega avtorja.

O avtorju:

Pisatelj, dramatik, esejist in pesnik Ivan Cankar (1876–1918), je ključen avtor slovenske moderne, ki je s svojim delom literaturo tega prostora uspel približati sočasnim evropskim tokovom in čigar relativno obsežen literarni opus, skupaj s prevodi, predstavlja pomemben doprinos v okviru različnih literarnih vrst in zvrsti. Ob estetski dovršenosti njegovih del pa mu je mogoče pripisati tudi drznost, prodornost v misli in občutljivost za različna družbena vprašanja. Prav na presečišču naštetega je mogoče najti tudi manj znani cikel črtic Iz tujega življenja in druga besedila, zbrana v pričujoči izdaji.

Iz spremnih besed:

“Pomembno pri tem je, da človek večinoma – in tega se Cankar v svojem pisanju zelo jasno zaveda – sploh ne zaznava, da druga bitja, ki obstajajo v nekih svojih, nam nedostopnih, vendar zato ne manj polnih ali manj vrednih svetovih; bivajo skozi neke človeškemu umu nedostopne, toda medsebojno zaradi manka ›hudobije‹ in ›laži‹, o katerih Cankar eksplicitno piše kot o človeških posebnostih, pogosto bolj koherentno povezane svetove, od katerih se človek tudi zaradi svoje nezmožnosti empatije pogosto popolnoma oddalji.

Prav zaradi te subtilnosti v uvidu, ki se riše skozi Cankarjevo pisanje v odnosu do čezčloveških živali, je toliko bolj problematično, da ustaljena branja njegovih del delajo enako napako kot njegovi surovi liki; nečloveške živali razumejo kot metafore, kot prispodobe; jih ne vidijo.”

– Anja Radaljac

“Ali drugače: kakorkoli se že lotim črtic Iz tujega življenja, vedno znova prihajam do bolj ali manj enakega zaključka: če jih želimo proučevati, je praktično nujno, da nastopajoče ne­ človeške živali razumemo kot polnokrvne literarne osebe, saj se v nasprotnem primeru cikel bere nekako … nezadovoljivo. Cankar se naenkrat zazdi nekoliko diletantski, kot da ni sposoben napisati kakovostne alegorije, nekateri idejni drobci se boleče ponavljajo, človeških oseb (ki so de facto nečloveške) ni sposoben dobro zaobjeti, v popisovanju usode nečloveških oseb je tako pikolovski, da to že presega vsak simbol, ipd.”

– Aljaž Krivec