Spremna beseda Miklavža Komelja:
Kaj je tisto, kar dela knjigo Giuseppeja Zigaine Pasolini in smrt tako vznemirljivo, da, potem ko smo jo že prebrali, vedno znova začutimo potrebo, da jo vzamemo v roke še enkrat in jo preberemo vnovič – in nas vsakič na novo preseneti in obogati?
V tej knjigi poskuša avtor v skladu s Pasolinijevo v Heretičnem empirizmu zapisano mislijo, da je smrt za življenje kot montaža, ki to življenje retroaktivno poveže v smiselno celoto in obenem omogoči, da je zares izraženo, podati svojo interpretacijo Pasolinijeve nasilne smrti. Vidi jo kot nekaj, kar je bilo kar najgloblje povezano z njegovim delom; prepričan je, da je Pasolini to, da bo umorjen, naprej videl ali slutil; še več, to, kako je bil umorjen, dojema kot skrajno konsekvenco njegovega lastnega hotenja po tem, da bi se totalno izrazil, in obenem kot nekakšno z obredno natančnostjo načrtovano samožrtvovanje, ki naj bi v skupnosti, ujeti v paraliziranost potrošniške družbe, znova prebudilo ustvarjalno energijo mita in naj bi imelo tako rekoč kozmogoničen pomen.
Avtor svojo tezo dokazuje napeto, kot bi šlo za kriminalko, pri tem pa vlogo forenzičnih dokazov dobijo alkimični postopki, ki jih prepoznava celo v tako drobnih detajlih, kot je recimo premaz želatine na papirju s Pasolinijevo najbolj enigmatično risbo.
Pa vendar, če bi to knjigo brali v pričakovanju razjasnitve enigme Pasolinijeve smrti, bi jo bilo v tem pogledu treba kritizirati in dopolniti. Ne samo, da lahko vidimo kot zelo problematično tezo, ki vidi brutalni umor kot nekaj, kar je Pasolini pravzaprav sam iskal, kar lahko razumemo kot mitologizacijo in estetizacijo tega umora.
Novejše raziskave puščajo vse manj dvoma o tem, da je šlo za politično motiviran umor, ki je bil povezan s tem, da je Pasolini raziskoval prepovedane téme, ko je segel globoko v mafijsko podzemlje italijanske politike, saj je raziskoval okoliščine ozadja umora Enrica Matteija in vpletenost Eugenia Cefisa v ta umor, pa tudi ozadje neofašističnega terorizma. Pasolini, ki je o tem pisal v nedokončanem romanu Nafta, je dal malo pred smrtjo javno vedeti, da ve preveč o ozadju vsega tega dogajanja, v katero je bila po vsej verjetnosti vpletena tudi CIA. V Zigainovi knjigi ta najbolj bistvena politična dimenzija docela umanjka. Toda ta problematičnost njenega pomena vseeno ne zmanjša. Bolj kot s tem, kar naj bi dokazala, nas lahko očara s tem, kako globoko je Zigaina v njej vstopil v dojemanje Pasolinijeve ustvarjalnosti in ustvarjalnih postopkov.
Zigaina, ki je bil sam slikar, je Pasolinija spoznal leta 1946 in je bil z njim prijatelj do smrti; njun odnos je zaznamovalo intenzivno sodelovanje, tudi pri filmu. (Samo mimogrede; med gosti, ki jih je Zigaina v času snemanja Pasolinijeve Medeje povabil na veliko slavje, ki ga je priredil za Pasolinija in Mario Callas v svoji vili v Červinjanu, je bil tudi Zoran Mušič.)
Zigaina nam s senzibilnostjo, ki mu jo je dala lastna ustvarjalna izkušnja, obenem pa tudi s sklicevanjem na različne avtorje, ki jih je zanimala logika mita in alkimije, zlasti Junga in Eliadeja, pa tudi na Freuda, predvsem pa z natančnim branjem in gledanjem tudi najmanjših detajlov Pasolinijevih del odkriva pomen sakralnosti, mita in arhetipskosti v njegovem opusu, ki se mu je razkril kot pravi alkimistični opus. V zvezi s Pasolinijem ni verjetno nihče drug s tako glo- bokim razumevanjem pisal o »totalni kontaminaciji«, o povezavi med tehniko in mitom, o mešanicah nezdružljivih snovi in magmi brez amalgama, o neverbalnem jeziku delovanja, o ideji sijočega niča in o ustvarjalnem vstopu v osrčje realnosti.
Eno najlepših mest v knjigi je Zigainov opis Pasolinijevega postopka risanja; Pasolini je v družbi na svoje nastajajoče risbe stiskal sadeže in polagal cvetne liste ter nanje kapljal vino ali vosek s prižgane sveče; tako nastala podoba je v vsem svojem sijaju žarela samo nekaj trenutkov, dokler niso uporabljene snovi kemično reagirale in se posušile. Ko beremo to knjigo, imamo lahko na trenutke občutek, da je Zigaina ujel tisto neulovljivo in nam omogočil stik s Pasolinijevim ustvarjanjem v žarenju njegove generativne energije.
Tako je to še veliko bolj kot knjiga o smrti knjiga o življenju in ustvarjanju.
